Kolovške hoste

V letu 2016 sva toliko tule naokrog hodila, da sva si rekla, da morava iz tega narest kak izlet za PDD.

Seveda pa si je treba prej vse malo bolj ogledat. To ni problem, vse je pravzaprav za našo hišo. No, skoraj.

Pa sva šla, sredi februarja, malo je pa že dišalo po pomladi. Greva midva malo raziskovat, najbolje kar počez.

In sva šla res malo počez, že v začetku sva se izognila hoferjevi cesti in sva našla neko staro potko ob kanalu.

Do Rove je šlo kot vedno, mimo cerkvice in čez cesto, kjer sva se potem zapodila v hrib proti grebenu in naprej proti kmetiji Čeh. Vendar pa mi nikoli ne uspe iti po isti poti, vedno malo bolj levo ali pa malo bolj desno. Nikoli pa ni enako, kdo ve, zakaj. Glede na to, da sem šel tule že stokrat, bi pa res že lahko svojo pot uhodil.

Gor do starega gradu sva šla spet kar direkt v hrib in na vrhu ugotovila, da pa tole za običajne pohodnike ne bo najbolje. Me je potem kar nagnala dol in sva morala še enkrat gor po drugi poti. Po taki bolj primerni. K sreči sva jo našla, v teh časih je polno nekih novih kolovozov za spravilo lesa. Blatno in razrito, a hej, kdo bi se pritoževal.

Zato pa sva morala pri Lovskem domu Domžale imeti malico. Saj ne gre kar naprej dol in gor v isti hrib lazit, ne? Tule morava z lovci kakšno rečt, morda bi pa lahko malo posodelovali?

Lukovo bolnico najdeva že z zavezanimi očmi, gor, dol, povprek, ni problema.

Ampak morala sva priti še domov in to nikakor ne po isti poti. 

Tako sva sploh prvič prišla do bajerja pri Prevojah, kar lepo imajo tule urejeno. Še malo je bilo zamrznjeno.

Še bolj hecno pa je bilo, da sva sploh prvič prišla do bajerjev pri Prevojah, kar je pa kar malo... no, a nismo skoraj sosedje, pa tule še nikoli nisva bila? Presneto... 

Za ribiče je tole najbrž super.

Pa še do doma sva morala prit čez krtinski hrib. Na koncu se je nabralo kar dobrih 19 km, kar bi bilo za PDD preveč. Še enkrat bo treba it malo pogledat in skrajšat pot, jo speljat kako drugače!

Pa za Kolovške hoste to res ni problem, blizu so, na koncu zime pa se vedno rada potikava po takih gričkih. In sva šla čez dva tedna, 9.3.2017 še enkrat na ogled.

Tokrat je Helena navijala, da že končno najdeva tudi začetek tiste grebenske poti proti Čehu, ne bomo vedno znova na pamet počez hodili! Sem se seveda moral strinjat, sploh glede na to, da grem tam počez vedno drugače. Hja.

Kako pa zadet začetek, če ne veš, kje je? Eh, kar nekje sredi hriba, naproti cerkvice v Rovi, sva jo mahnila direkt navzgor. In, hecno, takoj sva naletela na neko malce zapuščeno bivališče! Ampak nekdo je tukaj nekoč bival, vsaj kak dan, dva... Kako sva midva to zadela in to direkt pa nama seveda ni bilo čisto nič jasno.

Ko sva prišla enkrat na greben pa sva jo tokrat mahnila v nasprotno smer, dol. In končno našla ta famozni začetek 

tega presnetega Rja, ki ga je povsod dovolj, a nikoli ne veš ne kje se začne, ne kje se konča.

Seveda pa to pomeni, da sva morala še v nasprotno smer. Pa dol s hriba pa z avtom še malo naokrog. 

Da sva lahko potem šla po drugem grebenčku nazaj proti Rovi. Nekaj poti, nekaj brezpotij, a nikjer se ne moreš prav zgubit, vedno se kaj vidi - tokrat je bil to Lovski dom, ki pa se ga od spomladi naprej ne vidi več, le pozimi.

Dol z grebenčka sva prišla pri piknik placu, morda bi morala nadaljevat še v naslednji breg in prit počez do Rovske cerkve, a sva predvidevala, da bo tole za društvo dovolj. Res da potem ostane kak km ceste, ampak vsega pa ne moremo imet, kajneda ne?

Natanko mesec po raziskovanju, 19. marca, pa smo šli še s PDDjem naokrog čez Kolovške hoste. Udeležba sploh ni bila slaba!

In, ja, z lovci smo sodelovali! So nam povedali polno nekih zanimivih stvari, pa še okrepčali smo se lahko pri njih. Ravno so obnavljali fasado.

Počez do Lukove bolnice, tu pa k sreči vedno po isti - namišljeni - potki. Nikogar nismo izgubili.

Pa dol in gor čez take in drugačne grape. Jih je kar nekaj, sicer niso prav globoke, a so kar luštne. Tale je direkt pod bolnico, kjer se začne markirana pot.

Pa mimo Florjančka na greben Ronte v dolino Rovščice in nato gor do cerkvice v Rovi.

Pa se je spet nabralo kar dobrih 15 km, čeprav sva vse skupaj kar dobro skrajšala...

In tako so se mi v tem času pohajkovanj te Kolovške hoste kar dobro priljubile. V naslednjem letu sva jih še dodatno malo raziskala, parkrat šla le mimo, včasih našla kako dodatno zanimivost, nabrala nekaj gob in tako...

Presneto prijeten del, pa še tako blizu nas je! Če ne veš kam, zakaj pa ne sem, na Kolovec in okolico?!