Mokrica?
Ja, Mokrica je poleg vrha pod Kompotelo tudi koča na Veliki Planini. V svojem sijaju izgleda prekrasno, čisto takole:
Na tem prizorišču smo že bili, davnega 2010. Takrat nam vreme ni bilo tako naklonjeno in koča je zgledala precej manj ožarjeno... A z Radotom sva se v tistem snegu in megli vseeno prebila do nje!
Tokrat snega še ni bilo. Bil pa je jesenski, začetno oktobrski vikend, ko smo se z druščino odpravili raziskovat Veliko Planino. Po poletnem Krnu še nekaj jesenskega, kaj drugega pride prav, kot pa Velika Planina?
Po Krnu smo se hitro dogovorili kako in kaj ter celo kdaj, a dva meseca sta pičila mimo, kot da jih ne bi bilo in kar naenkrat se je bilo treba pripraviti na organizacijo. Kaj bomo počeli, kje vse hodili, kaj vse odkrili? K sreči smo začeli že v petek popoldan, tako bo vikend le dovolj dolg!
Le kje neki začneš, ko greš na Veliko Planino?
Resnici na ljubo smo s hojo začeli še malo višje, pri kamnolomu. Vseeno ne moreš že ta prvi dan vseh do konca zmatrat, ne?
V petek vreme ni bilo najlepše. Megla, rosenje, k sreči vsaj deževalo ni. Višje kot smo bili, slabše je bilo. Pravzaprav en tak bljaki, a se nismo prav veliko sekirali. Bolj nas je smeh zanimal. Tako tudi fantje niso prav nič trpeli.
Prva postojanka je bil seveda Jarški dom, še prej pa smo zavili skozi prav posebne kamne, pravzaprav za vnaprej - da se ja ne bi tukajle gor kregali!
V Jarškem nismo mogli kaj veliko razgrajat, megla in tema sta nas počasi že podili. Do Mokrice je bilo vsaj še pol ure hoda, megla se je prav nesramno spuščala, tema pa grozila. Da se ne bi že prvi dan preveč zgubljali po Planini!
Zvečer smo bili pridni. Nič žura, nič alkohola in zgodaj spat. Tako vsaj pravi uradna verzija, neuradne pa ni. Ni!
Naslednje jutro je bilo že lepše, a razgleda na žalost še nič. Hribov ni in ni bilo, je bilo pa vsaj na Planini čisto. Do neke mere.
Namesto zajtrka sva z Miranom že navsezgodaj letela (res sva tekla!) dol v Mačkov kot iskat Petro. Potem pa seveda še nazaj. No, navzgor potem nismo tekli, k sreči. A sva bila midva tako zjutraj že dobro ogreta, nobenega problema ni bilo, ko smo se odpravili na pohajkovanje in odkrivanje!
Kar nekaj smo tisti dan videli, kar nekaj! Od jame v Dovji griči (ki smo jo našli direkt iz prve)
(C) Petra
prek gobarjenja
mimo padlih avionov
do naravnih želv
in nekaj pojest v Domžalski dom. Potem pa, težko, težko po hrani, gor navkreber, na Poljanski rob, kjer se lepo vidi, da me nihče ne posluša...,
mimo Marije Snežne na Bajtarski praznik, ki je bil ravno isti vikend. Na žalost nismo prišli ravno ob pravem času, malce smo zamujali, golaža ni bilo več, plesalcev pa tudi ne prav veliko.
Nato pa še spust v jamo Vetrnico iskat sneg, ki ga tokrat seveda ni bilo. To je tudi treba obiskat, jasno.
Nato pa na zasluženo kosilo v našo Mokrico.
A po kosilu nismo popadali dol in pospali, o, ne! Bili smo nadvse pridni in se zapodili še na vrh, na Gradišče, kjer so bili nekateri nadvse navdušeni!
Še ena skupinska
in že uporabimo vse, kar je na voljo za počitek! Po kosilu se pa ja prileže!
Srečamo še glavnega gangsterja Velike Planine
nato pa se vrnemo v kočo reševat nalogo, ki jo je pripravila Helena in je terjala od tekmovalcev celodnevno pozornost in spremljanje vsega, kar bova povedala. Kar precej naporno.
Zmaga je šla Petri in Miranu, pohvalit pa je potrebno še vse ostale tekmovalce, dobro so se držali. Celo fantje, ki so bili skupaj, so pokazali neverjetno veliko zanimanja in dela za reševanje vseh zahtevnih nalog! Čestitke vsem!
Potem pa spet nič žura in lepo zgodaj spat.
Ampak zjutraj! Ej, zjutraj! Mi trije smo spali zgoraj, direkt pod streho in k sreči smo imeli odprta polkna. Kako se spi v taki koči, po napornem večeru? Vsake toliko časa (eni večkrat, drugi malo manjkrat) pač pokukaš (če že ne greš ravno lulat) izpod odeje, vidiš, koliko je kaj svetlo, malce poslušaš, če kdo slučajno že ne drsa po kuhinji in kuha kavo, nato pa se spet zavališ nazaj. In tako potem kar parkrat.
Dokler... dokler kar naenkrat skozi okno ne pokuka sonćek! In to prav tista svetloba, prav tista! Seveda me je vrglo pokonci, z mano še Tamaučka in sva letela direkt ven. Nič lulat, nič zobe prat, nič kava, nič, kar direkt ven! O, ja, se je splačalo! Za tak pogled se vedno splača.
Za en pogled.
Kar stala sva tam, vsa krmežljava in mežikajoča v to mehko svetlobo dneva. Kar stala.
Smo le dočakali še hribe, juhuhuhuuuuuuuuuuu! In meglo v dolini.
Pa se je bilo kmalu treba vrnit v realni svet, si umit zobe, spit kavo, pojest zajtrk in se napotit raziskovat še kaj! Še cela nedelja je pred nami!
Začeli smo jo s spustom do žičnice, do Šimnovca. Ta krak Velike Planine najslabše poznava, če se ne voziš z gondolo in nimaš hiške tule dol, nimaš prav veliko iskati. Prek Riglja greš le zgoraj malce mimo. Zato je bilo treba malo pogledat.
Naprimer, kako iz Logarske doline meglo podijo na kamniško stran! Jo imajo tokrat preveč...
(C) Petra
Mimo žalostno čakajočih ostankov nekoč prav dobre infrastrukture
do največje sramote Velike Planine, bivšega hotela Šimnovec. Žalostno, a tako presneto resnično v tej deželi.
Pri gondoli smo hoteli nekaj spit, a je bar zaprt, odpre se šele ob 10h. Ljudi pa naokrog vsaj dvajset, trideset. Neeeee, bognedaj, da bi kaj zaslužili, lažje se bo potem pritoževat, da ni in ni dovolj denarja. Dobrodošli!
Tokrat se nismo pustili zavest in se nismo sekirali, v lahnih meglicah, ki so se že dvigovale, smo šli nekako počez Pod Purmanom skoraj do Planine Konjščice. Pot je malo slabše označena, a prav enkratna in zelo neobiskana. Tu najdeš še veliko samote in miru.
Skušamo rešit še oznake FS, najti lovsko kočo in rešiti uganko, kaj naj bi tole pomenilo:
Ker nam nič od tega ne uspe, se na koncu skozi turistično naselje ob občudovanju nekaterih res lepo vzdrževanih koč, zatečemo na Zeleni rob. V zadnjem trenutku naročimo, potem pa se kar od nekje pojavijo trume ljudi in sončna nedelja na Veliki Planini zasije v polnem sijaju!
Mi smo pa kar malce žalostni, treba je še pospravit, pomest, pomit, odnest smeti in se poslovit!
Mokrica, adijo! Kdo ve, kdaj se spet vidimo?
Potem se raztepemo po Planini, eni gredo v Mačkov kot, dva gresta po avto do kamnoloma, ostali štirje pa na Kisovec. Kdo je na Kisovcu prej? Heh, vsi pridemo skoraj naenkrat, v roku petih minut smo spet vsi na kupu.
Še kosilo in tokratne vikend zgodbe je resnično konec.
Nobenega smisla nima, da govorim o tem, kako super in oh in sploh je bilo. Saj slike govorijo svoje. Tako svoje poglede že počasi usmerjam naprej, na naslednjič. Kam pa bomo šli takrat? Kaj vse bomo takrat videli, doživeli? Že kaj vemo?
Vpiši se