Pravzaprav bi moral pisat o sramoti, Sramoti z veliko začetnico, a najbrž nima smisla. Če se v vseh teh letih ni zgodilo nič in če lahko vsi dvigujejo roke, potem tega pač nihče ne opazi več. Je tako Sramota sploh še sramota?
Je pa zato moja Žalost toliko večja.
Nekdaj je bil lep, presneto lep. Še vedno je, če ga gledaš s prave strani, ob pravi svetlobi.
Zadaj za drevesom, od daleč, še ne slutiš, da je z njim kaj narobe.
Pa na žalost je. Vse narobe.
V vseh teh letih se je kar nekaj govorilo, naredilo pa nič. Seveda nihče ni pristojen, nihče nima... ah, bla, bla, bla, kot je pač v navadi v tej deželi, izgovori, izgovori in še izgovori.
En tak prekrasen objekt na izjemni lokaciji pa počasi propada, čeprav se še vedno trudi biti dostojanstven kolikor se le da...
Lahko bi poslikal vse njegove razbitine, pa mi srce ni dalo. Preprosto mu nisem hotel posegati v njegovo zasebnost, v njegovo uničenje. To je ena tistih stvari, ko spustiš pogled in te je sram, da spadaš med to, človeško, vrsto. Ena tistih stvari, ko se počutiš osramočen do konca.
Ena velika Žalost je to. Za vse nas.
Da bi le vedel, kaj se plete po glavi tistega, ki je naprimer zmetal čisto vse umivalnike iz stavbe ven? Je dosegel svoje zadovoljstvo? Je bil končno srečen?
Na koncu spustiš pogled in ostane ti le še: adijo, Šimnovec!
Hotel je šel, sedežnico so zaprli in kdo ve, če bo kdaj nova, gondola se zaenkrat še drži, a koliko časa še? Vse tako se zdi, da gre počasi vse v maloro... Dobro gospodarjenje, ni kaj.
Vpiši se