Storžič

Najprej sva imela midva okoli Strožiča najin prvi treking! Potem smo šli s Krti delat vzhodne pristope, če lahko temu tako rečem, lani pa sva z Markom nekako obdelala še južne pristope.

Kje so pa tu severni pristopi? Kdo bo pa njih obdelal?

In sva jih s Heleno!

Še pred šesto sva malo dizel raketo parkirala pod Domom pod Storžičem.

Kam že? Tukaj sem sicer že bil, a to je bilo v nekem prejšnjem življenju. Kam že?

Pa sem vseeno moral takoj navsezgodaj čez mokro travo hodit... A sva vseeno prišla hitro do pod Žrela. En, dva, tri pa si tam, še ogreješ se ne, pa že vlačiš nase opremo!

In začneš. Kar gremo, kaj se čaka?! Mimogrede pa bo gneča!

Žrelo je luštno, nič kaj precej zoprnega, le ustavljava se na mestih, ki mi niso ravno najljubša!

Na eno stran dol, na drugo še bolj dol. Jaz pa aaaaaaaaaa... A morva res čist na robu sedet?!

A kar gre, nikjer ni prav velike izpostavljenosti, strmih trav pa sploh ne. Čim so pa klini pa žice, mi je pa itak v veselje! Tole pa res ni hudega.

Še preden se dobro zaveva in še preden naju kdo prehiti, pa sva midva že na grebenu! No, eni se morajo še malce potrudit!

Pred nama le še greben, vrh se že kaže, tako blizu pa le še ni. Kakšna urica bo še do tja.

Zadnje čase se precej obirava, a v takem vremenu niti ni čudno. Naprej spuščava ljudi, midva pa občudujeva in občudujeva pokrajino. In vlečeva trebuh noter, ko kdo slika.

Ustaviva se raje pred vrhom, na vrhu je že petsto ljudi, od ovc pa je tako posran, da se nimaš niti kam usest. Slikat se, to je pa to.

Odkar me je Rajko tako dobro naučil self-shote delat, sva čisto samozadostna pri fotografiranju. Nobenega ni treba prosit...

Greva kar takoj dol, bova potem kje drugje malce posedela. Čez Škarjev rob seveda.

Tam nekje se da najti kak bolj samotni kucelj, imet spet malco in še malo občudovat te naše hribe. In gledat greben Storžiča daleč nad nama, po katerem se vijejo kolone ljudi. Uau, a ni že malo vroče?!

Midva sva že skoraj v gozdu, tu je vsaj normalno, malce hladneje.

Na koncu še prvič videni spomenik preminulim v gorah, ravno včeraj se je na žalost tukaj okoli nekdo ponesrečil...

Spijeva en čaj v Domu, ki je povsem prazen, čeprav je naokrog vse polno avtomobilov. Čudno?

Pa še celo plezalno steno imajo, take stene pa so v teh časih vedno polne. Kako torej, da je ta prazna? 

Nato pa le še pogled nazaj

natočiva še najbolj svežo vodo

in sva do enih že zdavnaj doma!

Heleni je bil izlet tako všeč, da je še isti dan napisala prispevek. Kaj takega se ne primeri vsakič, pravzaprav se primeri zelo, zelo redko. Kar najbrž pomeni, da ji je bilo res všeč!

Meni pa tudi, jasno. Hribi so hribi, meni je tam vedno všeč, čeprav me velikokrat kaj stiska. Bomo že, anede!

Ostanejo le še zahodni pristopi. Psica torej, kakorkoli se že to čudno sliši.