Komercialno planinska akcija.
Najbrž večino pobere pivovarna, a po drugi strani nekaj dobijo tudi planinska društva, ki so vključena v akcijo.
Na žalost je s sredstvi vedno križ, zato so take akcije društvom vsekakor v pomoč.
V to, koliko so take akcije skomercializirane, se ne bi spuščal, če nimaš lastnih sredstev, se moraš v vsakem primeru do določene mere prodajat. V takih primerih je lahko biti posameznik in malce težje društvo.
Pride namreč do tega, da se sam ne strinjaš s takim načinom, a v dobro društva vseeno pomagaš. Pripadnost nečemu je pač vedno dvorezen meč, s tem se je treba sprijaznit.
V začetku julija smo imeli torej žur na Mali planini.
Sva pa zato morala z našim načelnikom markacijskega odseka prejšnji dan postavit petnajst tabel po poteh do Domžalskega doma. Opa!
Sploh ne tako malo, pa sva si izdatno pomagala z avtomobilom, a vseeno nama je postavljanje vzelo kar za dober šiht časa, torej kar dobrih osem ur! Osem ur sva se vozila sem in tja, hodila gor in dol, dokler nisva postavila vseh tabel z napotki! Nazadnje naju je še dež ujel in naju (pa ne preveč) opral.
Super dan, pravzaprav!
Zraven vsega pa sva še na novo pomarkirala odsek od Rakovih ravni pa tja do cisterne proti Sončni griči. V tem delu se je pot malce spremenila zaradi pašnika. Pa tudi v drugo stran se je par dreves podrlo in je bilo treba na novo označit vstop v gozd. Tam jo ljudje še vedno kar po cesti udarijo...
O, ja, bele pike znam že kar dobro delat! Juhuhu!
Kar fino sva se namatrala, kljub avtu, je bilo vseeno treba še veliko peš. Na Pasjo peč ali do Primoža pač ne moreš z avtom. Že tako naju je kar srce bolelo, ko sva se ponekod pripeljala do koncev, kjer se nama je zdelo, da so le za peš... A je tokrat delo prevagalo.
Naslednji dan je bila lahko akcija izpeljana tako kot je treba! In smo podrli rekord! Kljub vremenu, ki ni bilo najlepše.
Smo morali it tudi mi malo pogledat, se vpisat v knjigo, preštet pohodnike po Planini
poslušat govor predsednika
se kaj pogovorit, nekaj spit... skratka dati in prispevati svoj delež.
A to še ni bil konec!
Table je bilo treba namreč tudi pobrat, ne morejo kar večno tam viset. Zato sem sam en petek namenil majhnemu treningu in veselju pojanja po Planini in sem se javil: bom jaz pobral table!
Seveda sem si najprej naredil cel plan! Da ja ne bi kakšne table pozabil, zgrešil.
Bom jaz tokrat tole vse peš naredil, ne? Pobirat je vseeno lažje, kot postavljat, pravilno je treba traso zbrat, pa bo.
In sem se zapodil - zaradi vročine seveda že navsezgodaj - od Calcita, jasno. A prvo tablo sem pobral šele na Sušavah, do Domžalskega pa še dve.
Sem bil tako zgoden, da so v Domžalskem še lepo spančkali.
Na Jarškem ima Mare določeno prednost, vstaja uro prej!
Potem pa dol čez Gojško in Sončno gričo na Rakove ravni, tam vse skupaj skrijem za grm in grem še dol do Kranskega raka po dve tabli.
Mimogrede - ko že imam s seboj ta pravi ključ in klešče! - naštimam še smerno tablico bolj proti vrhu droga
in jo spet mahnem nazaj gor proti Ravnem. Poberem še ostale skrite table, zdaj pa so že kar težke in jo odmaham do Doma na Kisovcu. Moram nekaj spit, je preveč vroče. Po cesti je muka.
Še dobro, da sem na koncu izbral tako traso, v začetku sem imel še nore ideje, da bi šel od Raka kar dol do Krivčevega in potem nazaj gor do Kisovca. Ja, vem, v tej vročini nora ideja. Pa še s tablami, ki bi v nahrbtniku super dobro poplesovale? Dobra ideja, res!
Od Kisovca potem dol po lovski, od Primoža naprej pa poberem še vse preostale table. Super.
Na koncu se mi že tako dobro zdi, sigurno imam vsaj 30 kil v nahrbtniku, madonca sem priden! In dober, seveda! Doma grem zato najprej z vsem skupaj direktno na tehtnico, s palicami, telefonom, supergami, tablami, skret papirjem, vodo...
Pa je ta preklemanska tehtnica, ki vedno pokaže preveč, tokrat pokazala... koliko? Koliko? Ubogih 15 kil je bilo več na meni! 15 kg! Samo 15 kg!
Jaz pa mislil, da jih trogam vsaj 30, če že ne več! Aaaaaaahhhh razočaranja! Toliko torej o pravilnem občutku teže. In o pridnosti. In o tem, kako sem dober. Ha!
Za 1500 višincev in 20km porabim že tako 5:20h. Z malo šraufanja.
Sem pa vsaj vse pobral in nobene table nisem pozabil. Tudi to je uspeh, kajne da je?!
Se pa potem poraja vprašanje, kako je, ko imaš res 30 kg na hrbtu? A?
Najbrž bi kar takoj krepnil. Brihtna buča.
Vpiši se