A kaj naj komentiram najin JV treking čez Gorjance? Včeraj je šlo pa samo počez! Čez drn in strn me je vlekel, ali pa jaz njega. Kot, da bi naju malo spustili z vrvi. Rezultat je bil jasen in slikovit. Že cel današnji dan negujem moje bojne rane.

Da sem bila v Kostanjevici včasih napol doma, da pa nisem razen prve vzpetine videla še nobenega hriba tako od blizu, sem spoznala na prvi resni orientacijski preizkušnji. Kam sredi gozda? Levo, desno ali pa kar počez. No odgovor je znan v prejšnji točki.

Zagotovo pa ima orientacija po Gorjancih en svoj čar. Kakor smo navajeni hribov po Gorenjski, se ves čas vzpenjamo proti severu in spuščamo na jug. Več ali manj so Alpe z naše strani čisto pravilno orientirane. Kaj pa na Dolenjskem? O, ne! V največji klanec se gre povsem na jug!

 
Ema ne strelja, ampak ponuja čudežno tablico. (Aleš je tisti, ki s palicami grozi naokoli.) Ema je iz Kamnika, drugi sotekmovalec pa je doma v okolici Storžiča in je bil ravno tako včeraj drugič na trekingu. Javita se, če slučajno bereta ta zapis. Da nadaljujemo tradicijo še kje drugje!

E, malo smo se namatrali, pa je zato bilo luštno kot hudir.

Od pohoda ta vikend so ostale podobe ujete v gozdu. Vzpon na Debelo peč je minil v megli. Sem si pa lahko dala duška s hojo po mehkem mahu in iglicah, ob intenzivnem vonju pravega gozda. Pokljuka je raj za ljubitelje gob.

Kje še lahko vidiš takšen filmski prizor? Mlad fant, bi rekla, da je pastir samo ob nedeljah, spravlja konje s paše na planini nazaj v dolino.

Pravzaprav smo vsi skupaj lahko veseli. Dokler se lahko srečujemo po gozdnih in planinskih poteh, mora biti življenje lepo.

Dopoldan sem na tržnici spet opazila velike količine mladih jurčkov. Le kje jih najdejo? Če jih lahko oni, jih bom pa še jaz. Ampak, kam naj grem? Kaj lepšega, kot iz mesta pobegnit v gozd, na hrib. Kam pa drugam?

Prisežem, da je avto kar sam zavijal do pobočij Zg. Javoršice. In kaj kmalu sem se znašla sredi ničesar, samo gozd naokoli, samota in glej, celo marele. Ampak ne samo to, tista klopca in hišica... Pa jaz sem spet na Ciclju!

 Romarska pot

Povsod okoli mene je šumelo, se premikalo, vrvelo od življenja. Neverjetni zvoki so v gozdu. Sedim na klopci, prav nič me ne zebe, prav nihče me ne preganja. Nobenega človeka ni v bližini.

Potem pa je prihrumelo, zadonelo, se valilo, ustrahovalo. Nekaj velikega. Ves tisti čarobni mir je bil skaljen. Odpravim se proti avtu v dolino. Pustila sem ga sredi gozda, nikakor komu v napoto.

Pa res?

Ne morem verjet! Nikjer drugje kot zraven avta se je ustavilo tisto veliko grozeče čudo in me zaparkiralo. Kot sredi mesta, sredi gužve!

Nikamor ne morem, dokler ne konča. Na srečo je hiter, naloži in odbrni. Pa vendar - zakaj ravno tukaj in zdaj?

Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse rožnato, kar lepo diši in še lepše cveti.

 žlezava nedotika

Da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled sem se lahko sama že nekajkrat prepričala in  zdi se mi prav, da o tem več pišemo, saj sem prepričana, da se o tujerodnih rastlinah (in živalih) in posledicah njihove integracije v okolje, vse premalo govori.

Seveda vse napisano velja tudi zame, saj sem sama velika rastlinoljubka. To pomeni, da kamorkoli grem po svetu, mi je povsod tako všeč, da bi najraje prinesla delček tistega sveta kar s seboj. Pa podtikam vršičke in rastlinice tu in tam. Da so bile včasih državne meje in da čez mejo nismo smeli prenesti nobenih rastlin, se zavedam šele zdaj. Vsa ta leta tihotapljenja podtaknjencev v potovalkah pa, kakor da ne pripada meni, ampak neki drugi odraščajoči osebi.

Najbolj boleča zelena novica tega poletja mi je bila tista o onesnaženju Triglavskega jezera, ki so ga med drugimi vzroki povzročile tudi ribe. Ribe, ki tam zagotovo ne sodijo. Zlate ribice! Da je naseljevanje zlatih ribic v naravo bolj pogosto, kot si mislim, sem lahko videla tudi na Vitoveljski krožni poti, kjer so bile v težko dostopnem, majhnem jezeru sredi pobočja Trnovskega gozda v vodi velike zlate ribe.

Kaj pa lepo dišeče in še lepše cvetoče rastline, ki jih ravno v septembru videvamo v obilnih količinah povsod okoli nas? Predvsem smo do rastlin veliko bolj strpni in niti ne pomislimo, da lahko imajo enake učinke v naravi, kot zgoraj omenjene zlate ribice.

 kanadska rozga

Gre za rastlini, žlezavo nedotiko in kanadsko zlato rozgo, ki tvorita zelo goste trajne sestoje, v njih pa ne more uspevati nobena druga rastlinska vrsta. Z mest, kjer uspevajo sestoji kanadske zlate rozge je izrinjena vsa domorodna flora.

Prvotna domovina žlezave nedotike je Indija in zahodna Himalaja, rozga prihaja iz severne Amerike. Žlezava nedotika je skupaj z nekaterimi drugimi invazivkami povsem izrinila domorodno obrežno vegetacijo večine rek in potokov.

 ob potoku v Krtini

Od vseh teh rastlin pa me je že nekaj let najbolj strah japonskega dresnika, ki se pojavlja v takšnih ogromnih grmih. Največkrat ga vidim na obrežjih avtocest in opazujem, kako se, najverjetneje biologi, spopadajo z zatiranjem. Pravzaprav ne pomaga niti košnja, niti sežiganje, pokrivanje mladik s folijo, kemično zatiranje. Rezultat je vedno isti. Naslednje leto je grm še enkrat večji.

V Evropo so japonski dresnik zanesli leta 1823. Rastlino so začeli kultivirati v vrtovih in parkih kot okrasno rastlino in sicer iz potomcev rastline, ki so jo v 20. letih 19. stoletja iz Japonske uvozili Nizozemci. V naravi je bila ta vrsta v Evropi prvič zabeležena leta 1892. Sadili so ga tudi za utrjevanje brežin in preprečevanje erozije, pa tudi kot krmno oziroma medonosno rastlino.

Zelo uspešno se razmnožujejo na vegetativni način, saj se stebelni členki zlahka zakoreninijo, rastlina pa tvori tudi dolge podzemne korenike, s katerimi se lahko močno razraste. Iz koščkov korenike lahko poženejo mlade rastline. Ugotovljeno je bilo, da nova rastlina zraste iz samo pet gramov težkih koščkov korenike, ki pa lahko kasneje prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta.

 japonski dresnik (wiki)

Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Zlasti ob vodah Evrope in Severne Amerike tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Podobno je tudi pri nas, kjer ta vrsta tvori sklenjene sestoje na številnih mestih ob Dravi, Savi, Savinji, Muri in drugih rekah ter potokih.

V razmislek in opozorilo; bodite previdni tako pri vnosu novih vrst, kot pri odstranjevanju invazivnih vrst. V vsakem primeru lahko naravi okoli nas povzročimo veliko težav. S spreminjanjem naravnega okolja pa sprožimo procese za katere nikoli ne bomo vedeli, kako se bo končali.

Več si lahko preberete v knjižici z naslovom: Tujerodne vrste - Ubežnice z vrtov

Te lahko knjiga tako pretrese, da začneš drugače gledati na svet? Vsekakor lahko in takšno pretresljivo zgodbo, ki bi lahko bil današnji jutri vseh nas, lahko preberemo v knjigi Cesta (The Road) - Cormac McCarthyjev roman iz leta 2006.

Za knjigo sem izvedela prek Bukvolucije, ideje, ki je padla pred poletjem, da se vsake toliko ob druženju dobimo in rečemo kaj o zanimivih knjigah. Tokrat je bila na vrsti torej

 vir

Kdaj se bomo zavedali, kaj vse premore ta naš čudoviti svet? Takrat, ko tega več ne bo?

Post apokaliptični prizor niča. Večna borba med dobrim in zlim. Razčlovečenje. Kaj ostane? Upanje ostane. Večno potovanje, upanje in Ogenj. Zelo dober povzetek najdete na straneh Radia Študent.

naslednja knjiga Bukvolucije je Eugenides, Jeffrey: Middlesex; če koga zanima, se lahko pridruži

Že dolgo ne. Pravzaprav še nikoli nisem bila v tako dišeči družbi kot ravno danes.

Ciklame vrh Ciclja. Na milijone jih je.

Opojno dišeče, da sem nekaj časa kar ležala tam zgoraj in se opajala s tem čudovitim vonjem.

Je nekaj posebnega, tole naše Kamniško sedlo. Da pa smo jo danes mahnili gor kar vsi člani naše družine, pa je sploh dogodek.

Nekako se nam, in verjetno tudi ostalim, do sedaj ni zdel primeren za družinski izlet, vendar se je v letošnjem letu precej spremenilo. Da so otroci sposobni premagati nekajurno hojo smo ugotovili že na kar nekaj pohodih, da pa sva midva toliko pogumna, da jih vzameva zraven, pa je rezultat najine boljše pripravljenosti na take in drugačne izzive.

Luštno je bilo.

Je vedno malo poseben dan, ko se jaz spavim kuhat marmelado. Letos celo teden dni prej, kot običajno.

Še vedno po istem receptu in še vedno rata od prve. Dobra je.