in zame druga udeležba na rekreativnem teku. Tisti pridih maratonstva je le v nazivu.

Drugače pa sem zadnjič zašla na fitnes, kar v skupino za body attack sem se umestila. Jaz pa že imam formo in kondicijo, saj hodim na Cicelj, dol pa tečem. Vsake toliko. Enkrat na mesec, recimo. No, na tisti rekreaciji sem zdržala natanko 35 min, potem pa pobegnila.

Kam bi lahko pobegnila v nedeljo? Od tretjega kilometra dalje sem razmišljala o tem, da bi malce zavila vstran. Da bi se že lahko končalo in da so me že prehiteli prav vsi. Bilo je neverjetno, kako je reka tekačev ves čas napredovala mimo mene. Eni levo, drugi desno, jaz sem pa kar stala tam na sredi in se pravzaprav dogajanja niti zavedala nisem najbolj. Edino, kar se spomnim je, da sem se videla, kako zmagovalno korakam (ne tečem) do cilja. Pa moje misli še z Blejske desetke, ko sem se zarekla, da ne bom več tekla, dokler ne shujšam. Kako luštno bi bilo teči z desetimi kilami manj! Vmes sem malo sanjala oblake, pa se spet spraševala o smiselnosti trpljenja našega.

Potem pa smo šli mimo navijača s trobento na ustih in spet se je ponovila zgodba iz Velenja. Pa kdo jim da trobente, tem dedcem, če ne razumejo, da me z besedami "Dejmo guspa, dejmo. Še malo guspa!" res ne morejo vzpodbuditi. Takrat bi se pa res najraje ustavila in odvrgla vse skupaj. Pa kaj se gre? Kaj se grem jaz?

Na srečo sem cincala s hojo toliko časa, da smo medtem že prestopili do Jankoviča. To, da je stal vse ure tam na cilju se meni zdi ena tako prav lepa gesta, sedaj mi je le še bolj simpatičen. Do cilja sem prišla bez zaključka, brez šprinta, kar tako, v tisti gužvi nekje.

Pogledala sem na uro in edina tolažba mi je bila, da sem bila s časom pod uro. Vsaka čast organizatorjem, da so nam s skrajšanjem proge tako lepo popravili rezultate, kar za 10 min bolje kot lani ;)

Ležerno deževno sobotno popoldne. Na vratih pozvoni nepričakovan obisk. Presenečena zrem v neznan ženski obraz, ki mi razlaga.

O bolanem otroku. O refundaciji stroškov. O seznamu sosedov, ki so prispevali. Vidim seznam, vidim zapise o 5€ in 10€. 7 let, da ima punčka. Samo za sprejem. Samo za sprejem potrebuje. Mapca z izvidi v eni roki, seznam v drugi.

V glavi mi cingljajo vsi zvonci naenkrat. Zgodba je preveč nenavadna, da bi bila lahko resnična. Ampak, kaj pa, če je vse res? Glede na katastrofalno stanje v zdravstvu pri nas, bi bilo vse mogoče. Verjamem, da bi se kot mati poslužila vseh možnih načinov, da bi zagotovila zdravniško oskrbo za svojega otroka. Pa vendar, a ni tole malce nenavadno?

Medtem, ko brskam za drobižem po torbici, si ne morem pomagati, da ne bi fotkala izvidov. Šele kasneje si jih dobro ogledam in ne dvomim več, da gre za potegavščino.

Sedaj me bolj zanima, kako reagiramo v takih trenutkih. Očitno je, da jim uspeva s pravo kombinacijo mimike, besed in videza, pritisniti na ravno prave vzvode, da jim ljudje začno verjeti. Da ne zmorejo reči ne.

Kdo ne bi pomagal otroku?
Kdo ne bi pomagal bolnemu otroku?
A sosedje so tudi dali?
Pri zdravniku pa ne prideš na vrsto, to drži.
itd...

Priznam pa, da so meni na vratih prodali že vse, od vrečk za zamrzovanje, do oljnih slik, saj me vsak s svojo zgodbo prepriča. Pravzaprav me ne zanimajo stvari, ki mi jih nudijo. Dam jim, kar jim dam, pač zato, ker me fascinirajo njihove zgodbe, igranja in načini. Saj se trudijo, kajne? Zato me pa beračenje po mestu, na tleh sedečih nenaravno zvinjenih postav, prav nič ne gane, še vedno pa je dobil kakšen evro mimogredoči klošar.

Ženi, ki je bila danes pri nas, se lahko samo opravičim. Lahko, da ima res bolanega otroka in lahko, da ji delam neznansko krivico. Vendar ji ne zmorem verjeti, vsej moji naivnosti navkljub.

Takole, čisto mimogrede sem stopila na eno natezalnico, ki me je razburila bolj, kot bi bilo smiselno in potrebno. Ne vem, nekaj je že v zraku, da pustim, da me take zadeve sprovocirajo. Bila sem v lekarni, kjer redno kupujem specialna šampona za moja fanta. Na polici, kamor sežem z roko me pričaka Posebna ponudba s fotke:

Vse, kar se da prebrati iz rdeče nalepke na polici je:

Posebna ponudba

Pri nakupu enega Dercos šampona drugega prejmete gratis!

Seveda sem bila vesela ponudbe, vzela iz police dva zavitka in naivno odšla do blagajne.

Pa se je začelo:

"Tole pa ni več v akciji" pravi lekarnar. Mu povem, da imajo še vedno nalepko na tej polici, kjer je izdelek. Pa pravi, da je so v akciji drugi šamponi, ne ta, katerega držim v roki.

"Kaj res, mi lahko pokažete?"  še kar radovedno vprašujem.

"Hm, pravzaprav jih sedaj ni na zalogi. Dobimo v kratkem." dobim v odgovor.

"Če je tako, potem pa odstranite nalepko, ker je zavajajoča", sedaj začnem že deliti dobronamerne nasvete.

"Ja, samo tole polico ureja Vichy, oni imajo tako določilo, da nalepka mora biti."

Uf! Pa smo tam. Pa je šla še ena firma na črno listo. Žal mi je, da jim za nameček sedaj delam še malo prepotrebne reklame, kajti sami so se očitno zadeve lotili na precej zavajajoč način, saj spodaj z izredno drobnim tiskom piše, da ponudba velja le za določene izdelke na zalogi.

Jim pa sporočam, da me njihovi izdelki ne zanimajo več, saj se občutka natega, ki so mi ga pripravili, ne bom znebila tako zlahka.

Boljšega datuma za IX. srečanje vremenarjev ne bi mogli izbrati. Ta vikend sem namreč preskočila iz poletja direktno v zimo. Pri tem so mi seveda pomagali kratki rokavi, vremenarji, cvetoče rože, sneženje, Primož in drva.

Vse se je torej vrtelo okoli vremena. Včeraj smo imeli srečanje članov društva ZEVS, tokrat le v Krtini. Pa smo sedeli malo zunaj na sončku, nekateri so si omislili kratke rokave, no, ni bilo toplo samo od sonca, tudi samo srečanje je potekalo v izredno toplem ozračju. Vesela sem, da je bilo tako.

Dan prej sem se lotila pospravljanja cvetočih rož v klet. Vendar mi je bilo res žal skriti vso to lepoto v hišo, pa sem jih kar pustila še malo zunaj. Zime, rezen enega mrzlega jutra, še ni bilo naokoli.

Potem je na srečanju stekla debata, seveda predvsem o vremenu in kako bodo kmalu prvi preštevali snežinke. Aleš je imel veliko za povedati o vseh teh snegoljubcih, kar pa smo že nasledni dan postali sami.

Danes je bil res prosti dan in da bi kar sedeli doma, ni bilo za pričakovati. Tako smo vzeli hrib, ki je vedno pri roki, naš je že pozimi in poleti. Na Primoža, pa nazaj, do kosila. Ampak, kje je danes tista prijetna topolota včerajšnjega dne?

Še dobro, da smo imeli kape in rokavice. Gor nas je pričakala prava snežna nevihta. Pa samo na 900 metrih smo bili, pa smo že šteli snežinke in kar naenkrat me je presunilo, da je pa sedaj oktobrskega kopanja v morju in sončkanja na terasi zagotovo konec.

Smo prišli domov, vsi prezebli in smo lepo zakurili v kaminu in se greli pod odejo do večera, pa smo le naredili iz dneva pravo nedeljo, prvo (skoraj) zimsko.

Tako, kot se je s svetlobno hitrostjo približeval sam dan D, dogodek, Krtinski izziv, tako se sedaj s skoraj nezmanjšano hitrostjo tudi oddaljuje. Pa kljub temu je v zraku še dovolj naboja, vonja in okusa, da so vse slike ravno prav jasne in da se vsi vtisi razporejajo v neko zaključeno celoto, tako kot v albumu, ki mu še vedno malo manjka kronološke natančnosti, ampak, navsezadnje, le ta niti ni pomembna.

Veliko različnih občutkov se je mešalo, gnetlo in prerivalo na Krtinskem izzivu 2009, splošen vtis pa je še vedno precej dober. Veliko, res veliko sem se spet naučila. Od tega, da nisem (dovolj) tolerantna do določenih dejanj, pa do tega, da sem ponovno potrdila tudi svojo zmotljivost pri čisto enostavnih stvareh. Zraven pa sem ponosna, da sva, seveda tudi s pomočjo Krtov, sam izziv le sprejela, najprej zase, ga preoblikovala, izpilila in ponudila tudi ostalim.

In tukaj pridete vsi vi, vsi moji, vsi prijatelji, vsi, ki ste se odločili ta izziv sprejeti, ga soustvariti in premagati. Hvala vsem za udeležbo, kajti s tem ste nama vrnili še mnogo več, kot sva lahko vložila.

Kajti orientacijsko tekmovanje, pohod, tek ali z eno besedo treking je bil namenjen vsem nam. To pot na Sv. Trojico, ko se zadihan ozreš nazaj in ugledaš celo Gorenjsko, prek Domžal, Kranja, desno Storžič, zadaj Stol, tik pred tabo pa Kamniške Alpe, vse to so dih jemajoči pogledi, ki jih želim deliti, deliti s celim svetom.  Pa najina pot na Cicelj. Tako blizu, tako strmo, tako opojno dišeče pelje pot skozi gozd...

Bilo je zgodnje nedeljsko jutro, zunaj še tema.
Dež je škrebljal po strehi, midva v avtu sredi gozda.
On vzame svetilko, nahrbtnik in zastavice.
Pomislim in se zamislim. Sva popolnoma nora ali ima tole kakšen globlji smisel?

dodatek

Mi ne gre, brez patetike tale blog, pa če se še tako trudim. Aleš se pa muza.

Sladko pričakovanje se je pričelo. Vse je zloženo po kupih sredi dnevne sobe.

Majice ŠD Krti - največja škatla.
Ojačevalec, malo manjša škatla.
Škatla s rozinami in drugimi dobrotami za tekmovalce.
Pokali.
Priznanja.
Opisi poti in karte ter kartončki.
Zastavce in perforatorji. Pa še kak flomaster zraven.
Rezervna oblačila. 
Gajbica kostanja.
Računalnik.
Okraski za prostor.
Kante z vodo.
Ruzak. Termovka.
Velika marela za kontrolorja.
Še en prenosnik.
Selotejpi in drugi tejpi, kladivce in moja mala škatla z orodjem.
En otrok.

Kam bova zjutraj vse to zložila, se mi niti ne sanja. Bo treba večkrat peljat, saj imava samo tamali avto pa še ob šestih greva naprej, na postavljanje KTjev. Potem pa lahko začnemo naš Krtinski izziv 2009.

Pravzaprav ne bom napisala prav nič novega. Vendar je tokrat spet kar hudo, saj imam očutek, da me življenje vrti na vrtiljaku in da gredo dogodki okoli mene hitreje in hitreje. Vrti se čedalje više in bojim se, da bom vsak čas poletela, padec na tla pa ne bo najbolj nežen. Kako se vrteti počasneje? Kdo mi zaupa to skrivnost?

Mislim, da gre zahvala za notranjo stisko in ta občutek hitrosti tudi letnemu času in krajšemu dnevu. Kar naenkrat "moram" do teme pospraviti vse, kar sem lahko poleti počela do devetih. Sedaj pa ne gre več in nisem še privajena temi in aktivnostim tudi po mraku.

 

Zato hitimo in padamo dol od utrujenosti. Vsaj tamaučka mi želita nekaj povedati. Pa vendar pravita, da zabava kar traja. Predvsem, ker smo se danes prek Trsta vozili v Portorož in se kopali in nasploh preživeli en tak lep družinski dan. Ne vem zakaj smo samo Krtinci poskakali v vodo, ostali pa so nas samo opazovali, nekateri že skoraj v bundah, ko pa je zunaj 23 stopinj in morje povsem toplo? Morda zato, ker je jutri že 5. oktober?

Pa tudi avto še vedno tuli in brni, popravili ga še nismo, prodali pa tudi ne. Saj se mi potem zgodi tale slika, ko smo spet vsi na kupu in sem spet prepričana, da ga še vedno potrebujemo.

Prav zato nas je malce stisnilo, vse skupaj, ko smo Tadejo pustili kar tam, s pogledom na morje, željno novih znanj. Ne pozabi, radi te imamo!

Prizor iz nogometnega turnirja. Tudi Primoževe kremšnite teknejo, vsako leto bolj. Trajalo je natanko 5 minut in jih že ni bilo več!

In ne, fotki nista vsebinsko povezani. Fantič je dobil svojo, najbrž pa nekaj drugega ni bilo po njegovem.