Jutro na strehi sveta.

Je že natanko en teden? Saj ne morem verjet.

So vsi lepi trenutki tako hitro minljivi, ravno zato, ker so tako lepi? Nope.

Lepi so zato, ker so minljivi. Ker jih ne moremo imeti, so dragoceni.

Končno en dan kar tako. Dopustniški, brez predhodnih planov, brez obvez. Za oddahnit.

Pa saj je že skrajni čas. Zadnji dan avgusta! Ker tole, kar smo počeli zadnje tedne pa že meji na zasvojenost. Saj ne znam o ničemer več pisat, kot o hribih. Pravzaprav ne znam o ničemur več razmišljat, kot o hribih. Z veseljem bi zamenjala dolino za tisti svet tam gori. Pa ne bo šlo, ne še zdaj. Morda pa naju že čaka kakšna koča tam zgoraj. Ko bova midva pripravljena, verjamem, da bo vse nared.

Današnji počitek po včerajšnjem trekingu se prav prileže. Čeprav je bil to spet počitek s hojo malce navbreg. Največja krivica včerajšnjega dne ni bilo naključno brezpotje namesto prave poti. Ne, v tistem gozdu tam pred Babo, ko sva sopihala čez drn in strn, sem našla štiri prave, lepe, krepke gobane, jurčke! Še nikoli v življenju nisem našla v pol ure toliko gob in še nikoli jih nisem pustila tako nedotaknjene kot včeraj. O, jurček, spet! Čao jurček. Kaj hribi, kaj uspela tekma, jurčki so tisti, po katerih se bom spominjala najine poti. Zato smo se danes dopoldan lepo skupaj z otrokoma odpravili v našo hosto po gobe, seveda pa tukaj nismo našli nobene več.

Gledam uradne foke s treking lige in se sprašujem, koliko bi lahko še pridobila, koliko bi lahko iztisnila več. Vsekakor je bil to le preizkus za naju, da izveva ali zmoreva. Ali nama bo všeč? In odgovori, ki se danes nizajo, morda tudi niso presenetljivi. Zmoreva. Pravzaprav bi zmogla še malo več. Če ne bi bilo zvina gležnja pred slabim tednom, zaradi česar je Aleš tekmoval v gojzarjih. S katerimi težko tečeš. Malo preveč se čuvava že po naravi, nerada tvegava, se ne izpostavljava, sva ziheraša. Kajti, če bi se zmogla sprostiti in dati vse od sebe, bi lahko mnogo hitreje letela tudi po planjavah.

Seveda pa se zraven še vedno sprašujem, kaj je cilj? Kje je smisel tega?
Hoditi v hribe? Zmoreva in znava.
Saj hodimo naokoli s Krti? Vsaj enkrat mesečno.
Odkrivanje novih poti? Vsekakor.
Spoznavanje in druženje? Veliko novih obrazov srečujeva. Veliko jih poznava samo z internetnih forumov, še več samo z "nick name". Počasi združujeva virtualne podobe in resnični svet.

Gibanje? To bo odgovor. Zdi se mi, da treking združuje vse, kar imava rada. Naravo, hribe, gibanje na prostem, druženje in kanček tekmovalnosti, ki nama večidel manjka. Morda je to odgovor.

Pa je za nami. Toliko pričakovanj, priprav, kar naenkrat pa je že vse mimo. Kako smo šli, je lepo opisal že Aleš.

Koliko priprav je bilo potrebnih za tak podvig, pa je težko povedati. Po eni strani nam je hoja v hribe že precej domača, saj kar naprej nekam hribolazimo, po drugi strani pa je vsak nov pohod podvig zase.

spust po melišču iz Stola proti Zelenici

Včasih so rekli, da gora ni nora, nor je tist, ki gre gor. Hm. Torej nam tovrstne norosti ne manjka. Zadnji mesec ali dva res izkoristimo vsak prost dan, da nekam gremo. Pa vendar se srečujeva z nešteto strahovi. Če ima Aleš strah pred višino in ga odpravlja tako, da se izpostavlja in rešuje svoje strahove s soočenjem, so moji strahovi bolj megličasti.

Predvsem dan ali dva pred načrtovanim pohodom ne morem spati. Namesto krepčilnega spanca jaz premišljujem, preigravam, se spopadam s strahovi same poti. Veliko mi pomaga, da s pomočjo interneta preberem in pregledam vse, kar so napisali drugi. Za vsako pot želim biti pripravljena, vedeti kaj me čaka in kam se podajam.

Tokrat nisem mogla spati na Stolu. Dan, ki je bil pred nami in izbrana pot do Zelenice mi ni dala miru. Čeprav je označena kot lahka pot, tudi skrbnika sta mi potrdila da je pot primerna, meni ni dalo miru. Dovolj je bil že pogled na strmine in misel na prečenje doline po zgornji poti brez kompleta za samovarovanje, ki bi ga po moji oceni nujno potrebovala za varno hojo z tamaučkom, je bil dovolj, da smo se odločili za spodnjo pot do Zelenice. Pot ni tako zračna, je pa zato povsem varna. Pa še čisto pravega ruševca, petelina, smo uspeli zbuditi. Preden sem pripravila fotoaparat, se je seveda že skril, pa vendar vemo, da je bil tam.

Navsezadnje pa se je tudi naših pohodov nabralo že nekaj deset, opisi poti pa so razmetani po blogih in raznih albumih. Odločila sem se, da jih še sama zberem na enem mestu in jih dam na voljo ostalim popotnikom.

oskrba Prešernove koče na Stolu

Tokrat, ko je z nama šel še Leander, je bilo skrbi in priprav še toliko več. Kaj vse moramo vzeti, da ne bomo pretežko nosili in da nam ne zmanjka že prvi dan. Obleke, hrane in pijače za dva dni je lahko kar precej. Načrtno nisva vzela tavelikih nahrbtnikov, ampak smo raje izbrali samo nekaj kosov oblačil, za hrano in pijačo pa smo imeli kar dovolj postojank, kar pa se je izkazalo kot izredno drag način oskrbe. Glede na helikoptersko dostavo do koče, je vsa zadeva razumljiva, pa vseeno bomo drugič vzeli več hrane, predvsem pa pijače kar od doma.

brusnice rastejo celo na štoru

Neverjetno je, koliko sadežev smo lahko nabrali kar spotoma. Pravzaprav bi v sili prav lahko preživeli tudi v naravi. Le poznati je potrebno grmičevje, pa lahko najdeš take izdatne brusnice, pa ogromno je bilo borovnic, obirali smo maline, našli gobe. Med obvezno opremo sodijo tudi slamice. Velikokrat je vode na voljo samo po kapljicah. Takrat si lahko pomagaš s slamico, kaj kmalu se kapljic nabere za pogasiti prvo žejo. Vedno pa je priporočljivo, da se z vodo oskrbimo povsod, kjer je mogoče. Ni boljše pijače kot je izvirska voda.

Sanjska koča? Skoraj. Res me vleče v hribe, v samoto, v naravo. Vsako leto bolj. Pa vendar bo sedaj, ko smo videli razgled s Stola, težko najti še kaj lepšega.

Še album.

Obisk Menine planine je lahko družabni dogodek, izlet, pohod ali pa čisto poseben delovni dan v svoji najlepši obliki. Na Menini planini, ki je dejansko predalpska planota nad Tuhinjem, visoka med 1.300 in 1.500 m, nimajo samo lepih vrtov in pašnikov, ampak tukaj rastejo tudi prav žilava drevesa, ki dajejo prav posebej trdna in izdatna drva.

 vrt na Menini

 

Na Menini planini je ogromno pašnikov, kjer se krave prosto pasejo v naravi.

Ko smo prišli, nas je že čakal zložen kup nacepljenih drv. Pravzaprav smo vsa težaška dela - vleka iz gozda, žaganje in cepljenje na metrska polena že zamudili. Tole današnje delo je bolj za dobro (resda celodnevno) rekreacijo.

Stane in Bojan sta pomagala in mojstrsko vihtela motorki, da je žagovina letela metre naokoli.

Na srečo je bil naš kup blizu dovozne poti in prevoznik ni imel težav s svojim vozilom.

Se vidimo v dolini!

Na dvorišču je naš kup izgledal precej večji. Ponovno je bilo potrebno vsako poleno prijeti v roke in zvoziti na skladovnico.

Začasna rešitev, ki pa se je v prejšnjih letih izkazala za zelo uspešno. Drva so na suhem in pri roki, čeprav pod stopniščem. Dostop prek kleti nam omogoča, da jih lahko pobiramo tudi, ko je zunaj mokro ali zelo mraz.

Kajti ni lepšega, kot posedati ob peči ob vonju bukovih drv sredi mrzle zime. Se že veselim!

foto dogodka na Menini by Leander

Pa smo ga, dosegli namreč. V drugo, čeprav bi nam tudi tokrat skoraj zagodlo vreme. Neurje, ki se je nad našimi kraji razbesnelo sinoči, bi se lahko tudi zavleklo v jutranje ure. Na srečo se je zjasnilo že sredi noči, kmalu zatem smo še mi pokukali na plano oziroma na prvo kavo.

Dostop do Kokrškega sedla je še vedno enako strm, kot se ga spominjam. Le, da nam je tokrat sedlo služilo le za krajši odmor in jutranji čaj. Potem pa naprej, po poti tekačev na vrh Grintovca.

Grintovec, daleč naokoli najvišji vrh, se nam je prav lepo skrival ves čas naše poti. Meglice so se gostile, dokler se z vrha ni videlo nič več. Da smo res gor, so nas prepričali mojstri, ki so marljivo postavljali in betonirali nov stolpič že od ranega jutra. Prideš na 2.558 m, pa gor najdeš gradbišče. Noro. Več slik je v albumu.

Drugače pa smo hodili lepo in usklajeno. Termine za jambranje smo si pravično razdelili. Meni je šla prva polovica predobro in sem hodila s tempom, zaradi katerega sem drugo polovico sopihala in se ustavljala na vsakem tretjem koraku. Aleš se je lepo počasi dvigal, navzdol pa dirjal v svojem stilu, dokler ni pristal na vseh štirih. Trenutno si doma povija gleženj z ledom. Rado je vztrajen in utrujenosti ne prizna, čeprav ga drsajoči korak včasih malo izda. Mitja, ki mu hoja navzgor ne povzroča prav nič težav, se navzdol bori s palci in komaj čaka, da se pot konča. Mare pa je zraven nas na izletu. Sam bi verjetno bil že zdavnaj doma, tako pa nas lepo zabava s klepetom.

Vsekakor je bilo prav, da smo v nizu pohodov v zadnjih tednih osvojili že lani zadan vrh Grintovca. Sedaj pa se bom v miru še lažje posvečala moji najljubši poti.

Medtem, ko se na desetine staršev bori, da bi dobili mesto v vrtcu, se mi jutri od vrtca dokončno poslavljamo in naznanjamo, da z veseljem predajamo mesto naslednjim generacijam.

V vrtec sem s triletno prekinitvijo hodila celih 16 let. Šestnajst let jutranjih voženj, ravno toliko let hitenja iz službe najprej v vrtec in šele nato po skupnih opravkih. Brez dobrega planiranja in načrtovanja časa in poti, nam najbrž ne bi uspelo tako zlahka.

Vesela sem, da smo nazadnje dobili prostor ravno v vrtcu Palček na Viru. Bolj prijaznega okolja in vzgojiteljic še nisem srečala nikjer do sedaj. Hvala jim za vso požrtvovalnost in veselje do dela. Luštno je bilo vsako jutro z zaupanjem pustiti otroka in mirno oditi v službo. Tako pa je še prehitro minil predšolski čas. Le kam se jim tako mudi odrasti? In kako nestrpno že čakajo šolo.

Srečno torej - zlati sončki!

Še tri dni nazaj nisem bila prepričana, če se bom podala v to avanturo. Gora se mi je zdela kot velikan, s katerim se bojujejo možje. Celo sanjala sem jo, čeprav jo pred tem še nisem videla od blizu.

Za takšne odločitve se odločaš s srcem. Če bi ravnala malo bolj razumsko, bi seveda ostala doma. Na varnem. In pravzaprav sploh ne bi vedela, kaj vse bi zamudila. Naprimer, tole plezanje po grebenu:

Ali pa neverjetno nežnost gorskih cvetlic v tem najbolj grobem okolju.

Aleš je že lepo opisal našo pot. Težko se je izogniti superlativom. Težko je opisati mogočnost gore. Jalovca ne imenujejo zaman "Kralj gora".

Mi smo si izbrali ravno obratno pot, kot lahko o poteh preberemo na Hribi.net. Vse poti na goro so zelo zahtevne. Naša je vodila prek zavetišča pod Špičkom na vrh Jalovca in nato sestop v Trento čez Jalovško škrbino, kar pomeni prehod čez steno Goličice, ki od daleč zgleda takole:

Malo pobližana pa nam razkrije, da so v steni ljudje.

Pot ni varovana. Pomagamo si le s klini na izpostavljenih mestih, to pa je takorekoč povsod.

V dolino sem se vrnila presunjena od lepote, vzhičena nad uspehom in presrečna, da zmorem in da mi je dano vse to doživeti.

še Album

Le zakaj sem potrebovala šest dolgih let, da sem ugotovila, da najboljše mleko ne dobim pri "najboljšem sosedu" ampak še bližje. Pri zniževanju stroškov, in posledično kakovosti, se je določen trgovec spustil tako nizko, da je prestopili mejo užitnega. Kar naenkrat se mi je vse skupaj popolnoma uprlo.

Resnično ne vem, zakaj ves ta čas nisem niti pomislila, da bi hodili po sveže mleko. Še vedno se spomnim, s kakšnim olajšanjem sem v svojem gospodinjstvu uvedla kupljeno pasterizirano in homogezirano mleko. Prekuhavanje domačega mleka se mi je od nekdaj zdela čista zguba časa.

Potem pa pridejo hribi, pa želja po kislem mleku, pa domačnost namesto trgovskega centra in kar naenkrat imamo tudi mi svojo kanglico.

Kjer je volja, tam je tudi pot in nič več nas ne moti prekuhavanje in dnevna obveza. Z neverjetnim veseljem smo začeli hoditi po domače Mleko, ki bi ga lahko pisali kar z veliko začetnico. Tako dobrega mleka nismo pili že lepo število let.