Danes smo dobili pošto iz Prage.

No, Mitja jo je dobil. Brez naziva poštnega kraja, zato pa z jasnim opisom poti za poštarja.

Pa naj še kdo reče, da ne ve, kje je Krtina!

Saj ni kaj veliko dodati. Danes nam pot na Grintovec pač ni bila namenjena, s tem sem se morala tudi sama sprijazniti. So pa bili fantje, s katerimi sem danes krenila v hribe že kar malo jezni name, saj sem trmoglavila in se kujala pol poti. Čemu vendar? Ker se nismo podali na predvideno pot, ampak smo se znašli nenačrtovano na Veliki planini.

Vstajanje ob 4h, kavica in zadnje priprave nahrbtnikov. Pol petih zbudim še Mitja, ob petih pobiramo Jureta in že smo na poti proti temni kotlini, kjer se ob svitu ob pol šestih grozeče valijo temni oblaki nad Kamniško Bistrico. Višje se sploh ne vidi, vse je temno sivo. Nevihte so bile napovedane šele v popoldanskem času. Zjutraj bi moralo biti lepo. Prej kot bi krenili na pot, lepše vreme smo pričakovali. Ob osmih bi moral biti vrh še prav lepo v soncu. Ne pa takole. Črno.

Z dvema najstnikoma se na tvegana pobočja pač ne odpraviva, zato pade edina razumska odločitev. Domov ne gremo, če bo že deževalo, potem smo najhitreje v dolini ravno z Velike planine. Tako lepo vzamemo pot pod noge in najprej do Primoža, kjer se vpišemo v knjigo, nikoli ne veš, koliko Krtincev ti bo še sledilo, in potem naprej do Male planine in Jarškega doma. Pot je lepa, mestoma malo razruta, kar dovolj naporna, da si zgoraj po dveh urah in pol privoščimo zasluženo malico.

Ko gre pot prek Pasjih pečin, lahko lepo vidiš pogorje Grintovca. Vendar na poti navzgor nihče ni napravil fotke, saj ni bilo kaj videti razen nizke oblačnosti. No, ko smo se pa vračali z Velike planine pa smo doživeli takšen pogled. Takole se nam je nastavljal Grintovec v soncu!

Seveda sem sama kar skakala. Zakaj, zakaj me ni tam?

Kot da bi lahko jaz odločala o tem, kdaj in kje bo sonce ali veter. Gora se pa smeje moji majhnosti. Morda pa sem potrebovala ravno to.

Leto je tako hitro naokrog.

In je ravno pravi letni čas za vročino, ki na krškem polju puhti iz zemlje in ustvari tisto poletno meglico. Takrat je čas, da vse maske (in maskare) padejo, da se sama potopim v vodo. Ne moti me rjava barva tople Krke, sposojene kopalke niti neznanska gužva otroškega bazena Kljunovih toplic. Vse je tako neresnično, tako odtrgano, skoraj prvinsko in lahko bi že zdavnaj vedela, kaj nam sproži vročina, ko sede v glavo. Ampak ne, jaz še vedno presenetim tudi sama sebe.

Na fotki manjkajo tamaučki vesele hiše: Niko, Ema in Erina.

Pa jo imam, mojo drugo najlepšo, pot, seveda. Pravzaprav sploh ni druga, ampak je kar prva s piko na i. Ker je le podaljšana prva. Ker mi je na Kamniškem sedlu vedno lepo. Se pravi prva in druga obenem. In najboljša dosedaj. Pot na Brano.

Zakaj?

Ker je zračna in razgledna, da imaš občutek, da boš vsak čas poletel.
Ker je tako lahko dostopna, saj je samo korak naprej od že znanih poti.
Ker je tako zelo plezalna, da je hoja po štirih vsekakor lažja, kot hoja po dveh.
Ker je ravno prav nevarna, da se zaveš kako po robu hodiš.
Ker so okoli tako čudoviti vršaci, da te mamijo in premamijo v nove poti.
Ker je ravno prav dolga in naporna, da imaš tisti super občutek izpolnjenega dne.
Ker je pozimi tako skrivnostna, da jo čakaš 10 mesecev, ko ji končno lahko prideš blizu.

Ker je to zame super pot.

Zaplata je gora med Storžičem in Kokrško dolino, neposredno nad Preddvorom. Ni je težko prepoznati po temni lisi na sredini strmega travnatega pobočja.

Temna lisa je gozd in je videti, kot da je gora zakrpana. Od tod je verjetno dobila ime.

Gozd z imenom Hudičev boršt (1328m) se nahaja sredi južnih pobočij Cjanovce na pobočju Zaplate, Cjanovca je predvrh bolj poznanega Srednjega vrha.

Do Hudičevega boršta lahko pridemo iz več smeri. Ena je iz smeri Mač, kjer nas pot vodi najprej po smrekovem gozdu, nato pa nadaljujemo po travnem pobočju Zaplate. Hudičev boršt dosežemo na njegovem spodnjem levem vogalu, kjer srečamo lepo urejen studenec, ki menda nikdar, tudi v največji suši ne presahne.

Ob spodnjem delu gozda, na mestu, kjer je nekoč stala lovska koča, se gradi nova koča, ki bo služila kot skromno zavetišče planincem, lovcem, gorskim reševalcem in gozdarjem. Od tu je krasen razgled na pobočja Krvavca, Sorško polje in Škofjeloško hribovje do Julijskih Alp.

Vredno pa si je ogledati tudi drevesa na zgornjem gozdnem robu, kako so skrivinčeva in žilava, saj vsako leto prestrezajo snežne plazove. Pot je mogoče nadaljevati skozi gozd in preko Javorjevega vrha, Potoške gore in Svetega Jakoba v Preddvor.

Vsekakor pa je zanimiva pripovedka o nastanku Hudičevega boršta: Nekoč sta živela dva kmeta, ki sta se trmasto prepirala za gozd, dokler eden v jezi ni vzkliknil: "Hudič naj ga vzame!". V trenutku so se besede uresničile in kmeta sta le še prestrašeno strmela za peklenščkom, ki je z gozdom na hrbtu dirjal proti goram. Ravno je prišel do sredine, ko je pri Sv.Jakobu zazvonilo dan. Hudič je izgubil moč in spustil breme sredi hriba.

 
pogled s Sv. Jakoba na Hudičev boršt

Čeprav smo se ravno vrnili s teh pobočij, že nas ponovno vabijo na Treking okoli Storžiča. Da niso pobočja res zakleta, ker se jih ne zmoremo rešiti tako zlahka. Na svidenje!

Danes sva šla. Jaz sem tekla, on pa je kolesaril. Za skupno rekreacijo je moledoval že tri dni. Sama teka nisem zmogla ne včeraj, ne dan prej. Še danes so me noge tako bolele, da sem se v službi raje vozila z liftom, kot pa sestopala "po rakovo" s stopnice na stopnico.

Po prvem delu proge, ko ga je motil še vsak kamen in vsaka luknja, je šlo ravno prav počasi. Nato pa je začel dirjati ob Radomlji in jaz za njim in kmalu sem ugotovila, da me noge prav nič ne bolijo več.

Še bolje, tekla sem hitro kot še nikoli, tempo je moral biti fantastičen, prevozila oziroma pretekla sva vse do Močilnika in nazaj, nekje šest kilometrov in ne vem, kdo je bil bolj zadovoljen. Tamauček, da si je končno upal voziti svoje kolo ali jaz, ki mi uspe teči vedno le takrat, ko le tega ne pričakujem. Bolj kot se pripravljam in načrtujem, slabši je rezultat. Kdaj torej?

Upam, da mi ne bo treba vsakič splezati ravno na Storžič, da bi potem lahko z lahkoto odtekla te pol ure naokoli. Hm. 

Spet bodo prevladovale fotke, saj ne zmorem opisati občutkov, v mislih pa tudi hranim samo podobe.

Takole smo opazovali, kako v nekaterih krajih dežuje. Nad deževno črto pa čista smetana.

Pa sem jih videla. Tiste prave planike, čisto ob stezi so me čakale in razveselile.

Prav zaboli nekje globoko. Vdihnem in podoba se vrne. Vedno, ko se vrnem iz višin imam eno samo željo. Ponoviti vse tole. Se dvigniti nad oblake. Mora boleti!

Fotografije so nastale na dvodnevnem pohodu ŠD Krti - S Kališča na Storžič in sestop prek Hudičevega boršta v Preddvor.

Pričakovanje je spet veliko. Priprave. Ponovno, kot že nekajkrat v zadnjih dneh. Ugotavljam, da skoraj nihče več ne bere in skoraj nihče več ne sliši. Vendar jaz spet ne morem iz svoje kože in prepričujem prepričane in me Aleš svari, naj pustim druge živeti. Jaz pa samo želim vse lepo tudi deliti.