Koore na Šmarni

by piskec 30. julij 2009 08:00

Če takole pogledam, smo prav pridni! Pa smo tekli na Bledu, pa smo tekli na Rožniku, pa na Barbari, pa na Nočni 10ki, pa smo včeraj osvojili še Šmarno goro!

Eni hitreje, drugi počasneje, ampak to ni tako važno. Važno je, da smo spokali svoje riti in smo šli mal migat.

Verjamem in upam, da bomo takele stvari še ponavljali. Zaenkrat kaže dobro. Smo pač zakon!

Sam sem več kot zadovoljen. Nič pričakoval, zjutraj sem celo tekel in nikakor si nisem mislil, da bi bil lahko prav dober. Pa sem bil!

Naredil rekord. Za gor, za dol, za gor in dol. Kar je precej čudno, še posebej za dol. Je bil že kar dober mrak v gozdu in sem bil predvsem previden. A zgleda, da sem vseeno letel in da je še kar nekaj rezerve!

24:13 gor, 13:19 dol.

Kdaj gremo torej naslednjič?

Tags:

pr norch

Upravičene skrbi?

by piskec 29. julij 2009 12:16

Saj ne vem, kaj bi. Najbrž vse. Pa še malce čez.

Zdajle na Storžiču, pravzaprav že par dni prej, me je začelo grabit, da se ne morem do konca zadihat, medtem ko tečem. Povod je bil slab rezultat zadnjič na Šmarno, potem pa še pooooočasnost na Storžiču. Na zadnje je bilo dobro na Nočni 10ki.

Smo šli od alergije pa do virusov.

Pa ni najbrž nič od tega. Najbrž le ne vem, kaj bi rad. In niti najmanjšega pojma nimam, kaj sploh zmorem. In kje mi je mesto. In take stvari.

Zato me pa skrbi.

Skrbi me, da ne bom pretiraval. Skrbi me, da se ne bom zaganjal in potem kje obležal. Skrbi me, da bom razočaran, ker ne bom naredil rezultata. Skrbi me, da me bodo vsi ostali čakali (kar me...). Skrbi me, da ne bom zmogel. Skrbi me, da... ah, saj nima veze.

Veselje imam. Volje še več. Pa rinem gor in dol, levo in desno in vsakič me kaj novega prime. Bi šel tja, pa bi šel sem, pa bi šel v hribe, tečt, treking, trans-karkoli.

Kako zdaj združit te želje in te skrbi?

Morda sem do sebe preveč trd, zahteven? Drugače ne vidim, kako bi lahko sploh kdaj napredoval... Konec koncev sem napredoval, a čudežev ni za pričakovat! Ni čudno, da sem počasen, koga vse pa smo imeli na Storžiču? Saj sem bil sam najšibkejši, čisto prav, da sem bil zadnji, ej. Pa še otovorjen, kot sem bil... Ne moreš polno zadihat? Seveda da ne, če pa tečeš s 5:45! Saj še nikoli nisi tako hitro sploh tekel... Ni čudno, da ne moreš dihat...

Razlike so pri meni majhne. Pri 7:15/km ni nič, pri 6:45 se že malo matram, pri 6:20 že tekmujem, 5:45 - ne morem dihat... Sem pač počasnež, saj sem se že zdavnaj sprijaznil s tem! Pač potrebujem še enkrat več na Vršič kot ostali. Pa? Pač potrebujem več kot eno uro za desetko! Pa?

Cincam ali bi se prijavil ali ne... Mika me, miiiika. Zraven pa en kup skrbi: se bom izgubil? Bodo že prej vse pospravili, še preden pridem v cilj? A sploh pridem v cilj? ITD.

Morda pa se bom. Danes sem fino tekel. Že dolgo ne tako. Pravzaprav še nikoli tako. Šesti km s 5:50, sedmi pa s 5:45. Ne.mo.go.če!

 

Tags:

pr norch

Smerokazi

by piskec 28. julij 2009 08:18

Table pridejo prav.

Da kažejo smer. Da se ne izgubiš. Da je orientacija lažja.

Seveda sem mnenja, da bi se pohodnik v vsakem primeru moral že prej dobro pozanimat kam se odpravlja! V tem primeru takih smerokazov sploh ne bi potreboval. Res pa je, da je z njimi mnogo lažje in so dobra pomagala.

Jaz se pač o poti, ki jo nameravam prehoditi, prej dobro pozanimam. Karte. Forumi. Razmere. Slike. Ma, včasih še pretiravam. Na koncu vem o poti še celo več kot tisti, ki so po njej hodili, pa čeprav nisem še nikoli tam hodil...

Okoli Storžiča je postavljenih tabel na tisoče. Vsak odcep je lepo in jasno označen. Pravo veselje je hoditi potem naokrog, zdi se mi, da sem samo enkrat karto vzel iz rukzaka.

Sicer pa ni čudno, saj je poti kolikor hočeš... Kar naprej razpotja, sem in tja. Do vsake točke pelje več poti, kar je veselje.

Včasih pa tudi težava, ker moraš pač dobro vedeti, po kateri poti bi rad šel.

Lahko pa daješ sproti na glasovanje.

In se odločaš na licu mesta. Pride včasih prav.

Ali pa že vnaprej točno veš, kam greš in table s pogledom le ošineš.

Le preveriš, da ga nisi kaj biksnil, le preveriš, če si še vedno na pravi poti.

Res je, včasih je malo zoprno, ko te vsakih petnajst minut opozarjajo, da imaš še vedno 4:30h, 4:15h, 4:00h... do cilja. Kakšne so pa še boljše, po pol ure se ti pot prav nič ne skrajša... Tistih pa nimam rad, priznam.

V vsakem primeru pa table razbijejo določeno monotonost in so - tudi - dober pripomoček proti dolgočasju. Če te že ravno prime. Kar pa v hribih naj ne bil problem, anede?!

Ja, table pridejo prav.

Tags:

domači kraji

Storžič

by piskec 27. julij 2009 13:03

Prvotni načrt je bil zelo smelo zastavljen. Tako smelo, da se je celo nebo uprlo in v soboto ni hotelo sodelovati.

Kar je bilo precej pametno, oči so prevelike, volje je preveč, pripravljenosti bi bilo pa najbrž premalo...

Tako je vreme odločilo, da se trasa spremeni in da gremo v hribe lahko šele v soboto popoldan. Pa smo s Krti šli, kaj smo pa hoteli!

Začeli smo na koncu Mač, tam nekje okoli šestih. Ni nas bilo veliko, je bila pa prav luštna skupina!

Nekaj sem hotel tekmovat na začetku, da vidim, kako bi mi šlo Kališče in liga in take stvari... Pa sem - hvala bogu - raje odnehal še pred začetkom. Se je izkazalo za pametno!

Do Koče na Kališču sem rabil natanko dve uri. Kot bi delali kažipot po meni... Se mi danes zdi, da so ure izračunali po najdaljšem času, kar ga je kdo rabil za prit gor... Tako sem bil namreč počasen. Kar naprej so me morali čakat in vedno sem se vlekel nekje daleč zadaj. Ampak bolje ni šlo, pretiraval pa nisem.

Vreme je malo grozilo, a ne nam! Prej dolini, nam pa je bilo prav lepo prizanešeno. Čeprav je iz doline zgledalo, kot da so vrhovi v oblakih, pa niso bili! To je dajalo dobro izhodišče za naslednji dan.

Prav jasno, da smo malo požurali, še posebej zato, ker smo bili v koči sami. Nikogar nismo motili, niti oskrbnikov ne. Narežali smo se pa ko nori, toliko smeha pa že dolgo ne!

V novo jutro sicer nismo vstali ravno najbolj zgodaj, a vseeno ravno dovolj zgodaj. Vreme pa je opravičilo vsa pričakovanja.

Seveda je minilo še precej časa, preden smo se res spokali, s skupino gre pač malo počasneje. Saj sem bil med vsemi najbrž jaz še najpočasnejši, moram kar naprej nekaj počet. Fotke, GPS, internet... Drugi nimajo nobenih takih zadolžitev!

Vseeno pa smo začeli še dovolj zgodaj, da ni bilo preveč vroče. A mi je spet šlo počasi. Zelo počasiiii. Zakaj tako počasi, pravzaprav ne vem. Morda samo zaradi naloženosti, zaradi vseh dodatnih kil, ki sem jih imel? Zradi žuljev, ki mi jih je privoščil že dolgo uhojen čevelj? Zaradi bolezni? Pojma nimam, vem samo, da sem v klanec sopihal kot kakšna lokomotiva. Parna.

Potem pa sem malo slikal, da sem si lahko odpočil in so me seveda še bolj čakali... Ah, začaran krog.

Sem in tja je zgledalo, kot da so že vsi gor, le jaz še lezem proti vrhu...

Sem pa le prilezel! Ker volje pa ne zmanjka, o, ne! Bi prišel gor po vseh štirih, če bi bilo treba.

No, na vrhu so se nam pridružili še trije Krti! Ki so iz doline prišli gor prej, kot mi s Kališča... Hm.

Pošpegali smo še malo, kako se odvijajo zadeve na Grintovcu, kdo je prvi in kdo zadnji in kako jim kaj gre. Prava gneča na Kokrškem, kaj?

Potem pa sem že začel priganjat, bo treba dol! Nas čaka še zajeten del poti! In končno smo malo obrnili... sem jih pa zdaj jaz nazaj gledal! Hja, še vedno mi je lažje dol...

Na prevalu smo se malce zamislili, je bilo treba dati vse skupaj tudi na glasovanje, gremo po daljši ali krajši poti? Koliko smo še močni, koliko se nam še da? Edini sem dvignil roko za daljšo pot (hvala bogu, bogve kaj bi bilo, če bi jo še kdo...). Pa smo šli po krajši.

To pa je pomenilo še enkrat mimo Kališča. Mi pa smo trogali vse rukzake in vso opremo na vrh in nazaj... Jej, jej, čisto vse bi lahko pustili v koči!

Sicer pa so bili z nami sami dobro pripravljeni hribolazci in tekači torej za rukzake ne bi smel nikakršen biti problem! Pravzaprav sem bil jaz še najmanj pripravljen. Hm, saj zato pa sem bil kar naprej zadnji...

Tjale dol smo se namenili. Pravzaprav je zgledalo povsem blizu. Pa na koncu ni bilo.

Je bilo treba precej naokoli. Naokoli in naokoli. Še dobro, da se vmes najde kaj zanimivega, kakšen Hudičev boršt naprimer. Torej smo bili natanko na pol poti do pekla. 333. Koča v borštu je podrta, delajo pa nekaj novega, baje bo planinski dom. A je vse še zelo na začetku, gradbišče. Je pa zato enkraten razgled.

Dokler si v borštu, ga sploh ne vidiš, mnogo bolje je opazen z druge strani. Ko enkrat - končno - prideš do tja! Se kar malce vleče okrog vseh ovinkov...

Na Jakobu smo zavili raje k Franciju, temu je botrovala moja družinska opredeljenost, ker je moj dedek kar naprej hodil k Franciju. A se je izkazalo, da je bila to mala napaka, saj tam niso imeli nič pametnega za jest. Omislili so si namreč jedi z žara. Žar! V planinah... Hm, niti enemu ni pasalo, da bi pojedel kako pleskavico ali pa čevapčiče... Jedi na žlico, na žlico, ne pa žar! Eh, smo jo morali lačni kar hitro mahniti dol.

Tu dol sem spet užival, žulji navzdol nič ne bolijo, korenine so bile, kaj torej lepšega! A sem moral čakati zadnje v vrsti, da se mi ne izgubijo. Kar je prišlo prav, ker sta potem ta najhitrejša šla po avtomobile do Mač, mi pa smo jo mahnili direkt v Preddvor iskat prav posebno gostilno.

Ki smo jo seveda tudi našli, a našli tudi nekaj nesporazumov in zmedenosti. Tako smo spet jedli bolj napol, eni ja, drugi ne, tretji nekje vmes... Malce čudno je bilo vse skupaj.

Bili pa smo tudi že kar malce zmatrani, se je poznalo po glasnosti. Nič več navihanosti, vsak je bolj vase gledal... Zraven pa še seveda vsi polni vtisov, ki smo jih že začeli počasi premlevati.

Pot je bila enkratna, nabralo se je kar 19.47 km, za njih pa smo porabili približno 9:20h hoje. Nekje 1800 višinskih metrov. Če bi zaupal garminu, ta jih je namreč naračunal čez 3km. Od kje mu to? Res gre pot od Kališča do Jakoba velikokrat tudi gor, ampak... ne, ne, toliko pa sigurno ne.

Slik in vtisov je polno. Na vseh straneh. V glavi pa še največ. In kar nekaj časa bom še potreboval, da bom tole vse pregnetel, izostril in ponotranjil. Ker... ja, bilo je enkratno!

 

Tags:

domači kraji

Dvodnevni pohod

by piskec 26. julij 2009 17:27

Zaradi grdega vremena v soboto smo ga malo skrajšali.

A je bil vseeno kar zahteven. A predvsem super!

Pa smo le bili gor, juhu!

Tags:

domači kraji

Razbitine

by piskec 25. julij 2009 14:01

Sredi čisto navadnega deževnega dneva ponavadi nimaš kaj počet.

Čas je torej ravno pravi za v trgovino.

In se pripelješ čisto na vrh, kjer pravzaprav sploh nikogar ni.

Le na drugem koncu, kot sredi filma:

Se začneš kar malo ozirat in pogledovat prek rame nazaj. Kaj pa veš, kaj se dogaja...

Tags:

Vročina

by piskec 23. julij 2009 12:37

Res je malo vroče.

Še najbolj se pozna po tem, da se mi nič kaj dosti ne da. No, čeprav sem še vedno mnogo boljši, kot nekateri...

Razmišljam o teku, ampak bolj malo tečem. Ugotavljam, da mi je muka samemu okrog špancirat, dokler pa smo takole zdesetkani doma, pa ne moreva niti s Heleno skupaj kam odpeketat.

Že cel dan razmišljam zakaj nisem šel zjutraj tečt in da najboljše, da grem jutri zjutraj. Kolikor se poznam, se bo navdušenost ohlajala do jutri do 5h zjutraj, ko se bom v postelji le obrnil in bogve kaj zabrundal. Zjutraj, muka ježeva...

Kdaj bom delal kake daljše treninge hoje in teka, počasi moram priti na 20km, še zdaj nimam pojma. Malce odlašamo, kaj?!

Murovica, Cicelj, Limbarska, bi morali postati moji malo boljši prijatelji. Saj sem sredi zime več hodil gor. Predvsem pa sem bil hitrejši, lenoba lena!

Prejšnjo nedeljo je bilo tako lepo vreme... jaz sem ga pa skoraj celega prespal/prevegetiral. Še danes imam slabo vest. Še dobro, da se to ne bo ponovilo ta vikend. Gremo s Krti malo naokrog. In čeprav nam vreme precej nagaja, se ne damo. Imam pač Plan B. In tudi C in D in E. Ha! Hribi, prihajamo!

Fronta ne more prit v ponedeljek. Ne more prit v torek. Ne more prit v sredo. Itd. Ne! Pri mora prav vsako je*eno soboto! Kot, da so se tam gor zmenili, da nam zagrenijo življenje.

Predvčerajšnjim smo doma postavili šotor. Neverjetno! Potem smo ga spucali in spet pospravili! Še bolj neverjetno! Spucali, si moraš mislit... In postavljali/pospravljali v tej vročini... Huh, (pre)izkušnja!

Kupujem plinski žar. Pa mi ne rata dobit takega, da bomo vsi zadovoljni. Hudič je, ko zafrkneš in imajo drugi prav. Mogoče bo zamenjana zadeva boljša. Sem pa naredil malo blamaže, ko sem se včeraj v trgovini vsaj pol ure odločal kaj in kako. Potem sem pa itak naslednji dan vse skup nazaj prinesel. Eh, kdo pa še lahko pametno razmišlja v tej vročini...

Danes prideta punci s tabora. Kako se lahko deset dni vleče... je pa res, da je bil doma popoln mir. Trije ali celo štirje v bajti ni pravzaprav nič. Živet začnemo šele, ko smo vsi na kupu. Konec počitnic torej za vse nas.

V tej vročini je hudir, če začneš pit pivo. Ker ne moreš nehat.

 

 

Tags:

osebno

Nepotrebni podatki

by piskec 22. julij 2009 12:50

Mojo glavo napolnjuje približno 90% nepotrebnih podatkov.

Kar je popolna norost, če naj bi že tako uporabljal le mali delček možganov. In še tisto malo, kar ostane, potem skurim s povsem nepotrebnimi podatki!

Naprimer: 262018 naša prastara številka, s katere sem telefonaril v osnovni šoli. 1257037 moja prva številka pri telekomu. 392685 baje prava številka osebne BZ, ko je igral pri O!kultu. 66210 Sežana...

Naprimer: nič ne bo nam žal krvi, nič ne bo nam žal življenj, naše misli bodo s tabo, proleter; on vedno ve kam veter piha, kam je in kam še bo, rad spomine tut obuja na cajte ko ga še ni blo; podnev spi po sob se premetava, tista senca za zaveso je njena glava; sei come la mia moto sei proprio come lei; io credo che a questo mondo esiste solo una chiesa, che parte da che guevara e arriva fino a madre teresa; ed il vento mi sta sussurando not ti fermerai, c'e qualcuno che ti sta aspettando, tu sai dove andrai; tu continui a vivere la vita degli altri, perche tu una tua non ce l'avrai mai; the money feels good and your life you like it well, but surely your time will come as in heaven as in hell; you could never be born under a flag that's like the one of union jack; life is like a fuse short and burning fast...

itd. itd. itd. v vseh mogočih jezikih, v vseh mogočih napevih. Sploh nimam pojma, da znam, pa se potem kar naenkrat zavem, da zraven brundam besedilo. Včasih manj, včasih pa bolj uspešno.

Da bi si pa zapomnil Uvod h Krstu pri Savici, to pa ne! Eh...

In še nešteto različnih podatkov, ki si jih človek kar zapomni, pa si tudi sam ne predstavlja čemu in zakaj si jih je sploh zapomnil. Zakaj mi je treba vedeti, da je Kepa visoka 2143m? Pa še nisem bil na njej...

Torej... kaj sem že hotel povedat...

jah... hm... čaki... jaaaaaa...

EVO! NO! Točno to! Dokazano!

Zaradi ogromne količine povsem nepotrebnih podatkov se ne spomnim ničesar pametnega več.

Tags:

osebno

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS