Štirje na Komni

by piskec 28. februar 2012 18:56

Tokrat nam je na lepo sončno soboto uspelo prepričat ta najstarejšo, da gre z nami!

Tamauček pa tako ali tako nima druge. Kot, da gre.

Saj lahko že kar vnaprej povem, da se je splačalo. Lep, enkraten dan. In Komna, sneg, pa to. O, ja, to vedno zažge!

Ob sedmih smo šele šli, pravzaprav so mi všeč zime, ni treba bit pod hribom že ob petih... 

Ko pa pridemo do izhodišča, pa takole:

Kar malce nerodno je parkirat zraven, moram priznat. Sem potem celo pot razmišljal, če... jebela cesta, pa 17 in več col!

Uredit se, si nataknit derezice, se oblečt, vzet čaj, naštimat palce, se ... ah, še slikat!

Potem pa se le zapodimo v serpentine!

Do sedme, kjer vedno postane vroče.

Ne vem, kako Tamaučku *vedno* uspe videt, da ga slikaš, tudi, če sem še tako daleč - nekaj mora narest:

Serpentine se potem nekaterim vlečejo,

eni jih pa sekamo, seveda Tamauček vedno za mano, zato moram pazit, kod hodim. Ojej, da bi jaz nekje šel in njega ne pustil! Upor, takojšen!

Pa vseeno rada počakava punci

da se skupaj slikamo, počasi se vedno bolj kaže sonček!

V vsako luknjo je treba pogledat,

ljudi pa kolikor češ! Res, kar v gručah hodijo, polno jih je. Ni čudno, ko pa je tako lep dan. Ki ravno na vršnji planoti zasveti v vsem svojem sijaju! Nikakor ne gre, da ne bi kepe letele povsod naokrog...

Uživamo.

In kakor me sneg ne privlači prav hudo, smučanje pa še mnogo manj, bi morda edina Komna bila tisti kraj, kjer bi se poskusil (spet) prepričat v turno smuko. 

Resnici na ljubo, v mladih, mladih letih, kakih 35 nazaj, sem pravzaprav vso to lepoto že turno presmučal. V gojzarjih in s povsem lesenimi smučami. Uf, kje je že to!

No, ampak trud mojih staršev se je na koncu le izplačal in tak pogled je ena sama lepota!

Ima pa Dom na Komni nove gospodarje, ki budno čuvajo vhod!

Spijemo čaj, počijemo, nekaj pojemo in je treba že it dol.

Ker se ponavadi pot dol še bolj vleče, opazimo še več stvari. Če je tole delo narave... hm, hm:

Pa spet počivanja, le da tokrat na posebej prirejenih počivališčih:

Potem smo pa že hitro v dolini.

Dogodku primerno zavijemo seveda še k Don Androtu in tokrat mi celo uspe, da NE naročim pice! Juhej, kakšna trdna volja, kakšna moč!

Sicer pa se itak od tiste enkratne, dobre, slastne in ogromne solate spet najem preveč.

A spet ne toliko, da ne bi (spet) slikali vedno istega kozla.

Slikamo ga le zato, ker je treba sprobat, a sploh je led na jezeru - kar pomeni kar nekaj kil kamenja. Tamauček je glede tega neuničljiv - če bi mu pustila, bi metal še dolgo v noč...

Štirje porabimo za gor kar 2:45, za dol pa 1:45. A tokrat z veseljem, je bil prekrasen dan in veseli smo bili, da je bila Tadeja z nami! Še kdaj, še kdaj!

Tags: , ,

domači kraji | pr norch

Limbarska Gora

by piskec 21. februar 2012 17:43

Kolikor najdem, sem kaj več o Limbarski pisal že davnega 2008.

Vmes sem bil gor seveda že huh... ja, velikokrat. Sem bil, sva bila, smo bili, vse vrste. Je pač malo večji hribček tukajle naokrog, velikokrat zaviješ nanj.

Čeprav vedno več ali manj z iste strani, po isti poti.

Tokrat pa smo - končno - izbrali neko drugo pot! Iz Krašnje še nikoli nismo šli, pejmo probat. In smo šli en vikend, ko je bilo pasje mraz.

Takole pasje mraz:

Pod avtocesto, potem pa takoj čisto novi kažipoti

in mraz. Pasje mraz.

Ampak lepo. S stopničkami in prav lepo speljano potjo!

S kakšnimi zameti sem in tja

in spet pasje mraz.

Smo pa vzeli vsaj čaj s sabo, čeprav se jaz potem kar naprej pritožujem, da se samo ustavljamo in ustavljamo...

Ampak potem smo kar naenkrat prišli nekam drugam, kamor smo mislili, da bi morali prit. Hm?!

Če pogledamo tole naslednjo karto, bi morala it pot po desni strani, gor pa smo prišli po levi. Od kdaj neki pa to, gor bi morali ja priti tudi po desni strani!

Hm, hm, skrivnost! Bomo šli nazaj grede pogledat, kaj se to pravi! In smo raje uživali naprej. Ko je pa bilo pasje mraz.

No, tudi kak večji zamet se je potem našel. Tukajle nisem na kolenih, ampak kar lepo na nogah...

In ker je bilo pasje mraz, sem jo potegnil naprej (črna pika pred cerkvijo), ostala dva pohodnika pa sta se kar nekaj obirala in se pustila bičati tistemu zoprnemu vetru... Brrrr.

A sem povedal, da je bilo pasje mraz? Ne? No, bilo je pasje mraz, vam povem!

V gostilno smo šli na rumčka in tokrat preživeli. Gospodarica tudi tokrat ni zatajila in spet smo se dodobra namuzali! Tako se pletejo anekdote!

Nazaj grede seveda nismo zdržali iste poti, smo šli pač pogledat, zakaj so naenkrat izginile markacije tam, kjer smo mislili, da bo pot. 

Odkrili smo prav zanimive stvari!

Sicer niso čisto markacije, ampak sledit se jim da pa vseeno dobro!

Kar naenkrat pa potem pridemo do...

Opa!

Seveda jaz nočem it naprej. "Pejmo nazaj", rečem, pač spoštujem takele neumnosti, čeprav me je kar groza, če bi se tole razpaslo! Kam bi pa prišli potem, bi postala hosta neprehodna, privat lastnina? Me kar zmrazi!

Helena se seveda ne da: "gremo po poti dol!"

Rešitev najdeva nekje vmes. Zavijemo stran s poti in jo mahnemo počez čez gozd. To pa najbrž ni prepovedano, kajne?!

Tam spodaj, ob Radomlji, se spet pridružimo bivši poti. Prav nič pametnega ne opazimo, zakaj je nekdo tako siten, da prepoveduje prehod in je bilo treba prestavit celotno pot.

Res, čisto spodaj je malce zoprno in ozko in drseče in najbrž potko večkrat odnese, ampak, a je to res to?

Bilo je pa res pasje mraz.

Je bila pa luštna pot. In mi smo za tistih 8,3km in 430vm porabili kar 2:20h. Najbrž zato, ker je bilo pasje mraz.

Tole je bilo na kulturni praznik, ko je bilo res pasje mraz. Če se samo spomnim lanskega leta, ko smo hodili na Planino skoraj v kratkih rokavih!

Tokrat pa je karta takšnale:

Super, a... ja pasje mraz, kaj pa!

Tags:

doma��i kraji | pr norch

Greva čez!

by piskec 6. februar 2012 18:43

Iz naših krajev se prav lepo vidi na sever, na Kamniške. Tem pravimo tudi kar "naši" hribi, čeprav nismo ravno najbližje in si tega najbrž ne moremo lastiti. Pa si. Vseeno.

Potem na zahod, Triglav, Julijci, prav enkratno se jih vidi.

Pa na vzhod, Limbarska, Špilk, Slivna, Menina, če greš malo višje pa še Čemšeniška, Kum itn.

Ampak na jugu nam pa obzorje prekrivata Murovica in Cicelj. Na drugo stran se prav nič ne vidi.

Sem in tja sva že malce šla, bolj plašno in zelo previdno, kaj pa veš, kaj te tam čaka!

Mene je pa že dolgo matralo, prečit Savo, se zapodit v nasprotni breg, "tam mora bit tudi lepo!". Včasih čakaš malo, včasih dlje, ampak ponavadi se prej ali slej le spokavat. Tako, kot sva se tokrat!

"Na Janče greva!", sva si zjutraj rekla. In sva potem tudi šla. Jasno.

Čisto od doma nisva hotela, vseeno je to ura, dve več in to ravnine. Eh, brezveze. Sva se zapeljala do izhodišča za Murovico, čez naš greben pa bo le treba it.

In sva se zapodila v tisto prvo strmino, tistih -7 stopinj se je hitro razkadilo in že na Murovici sem sopel kot lokomotiva. Še sreča, da Helena že nekaj časa ni hodila, če ne bi sopel še mnogo bolj. V hrib me dobro nese...

Murovica, Cicelj, Miklavž, tisti prelepi del E6 do Velike vasi, potem pa hitro po cesti v dolino. Občudujeva naš greben s povsem druge strani, kar nekako čuden se zdi, tisti Miklavž pa stoji tam daleč, visoko, visoko! In Cicelj ima kar neke stene, huh, s te strani vse drugače zgleda!

Seveda s sabo nisva vzela karte, kaj nama pa bo! Sem se doma fino naučil poti, s sabo vzel karto na telefonu in to je to. Ampak telefona se nobenemu ne da gledat, kje pa imava čas, pa še fino v roke zebe...

Tako na hitro faliva, se vmes zaveva in sekava vsaj en ovinek, bova zdaj po cesti cel čas hodila ali kaj?!

Potem sva pa že v Senožetih

in v Jevnici, do koder se je pešcu težko prebit. Sva kar dobro prašila pred avtomobili, prav veliko prostora namreč nimaš...

Kažipot mi je všeč, čeprav bi ga na veliko zgrešil, kdo pa gleda avtomobilske markacije za pešpot?

Na Janče je potem speljana prav lepa pot, tja do dveh tretjin. Potem se pa malo vleče po cesti. In ti je malo dolgčas in izrabiš vsako priliko, da se zabavaš.

In slikaš vse in vsakogar.

In potem te majo že dost. In da boš porabil vso baterijo in ... in... in... ja, ja, ja, seveda.

Ampak nahuje je to, da v naslednjem trenutku fotoaparat res crkne. Pa sem spet brihta...

Sva pa vsaj na Jančah.

Čajček, rumček, nikamor se nama ne mudi, pravzaprav je tam notri prav luštno toplo, kaj bi še kam hodila! E, pa je treba dvignit ritko in jo mahnit dol. 

Dol nama gre bolj počasi, Heleno začne takoj bolet koleno in tako se teku hitro odpoveva in upava, da vsaj normalno pride v dolino. Ta pa le ni prav blizu.

Tu spet nastopijo naše preljube karte, doma sem se namreč naučil take karte:

V resnici pa je nekako bolj takole:

Če seveda kdo vidi razliko. 

Saj jo tudi midva nisva. Odšla sva kljub "naučenosti" presneto daleč naprej in šele malce naprej od Jernača je postalo čudno zakaj se cesta spušča v povsem drugo stran. Pa sva jo potem mahnila malce povprek in hitro prišla na markirano pot, ki je tam sploh ne bi smelo bit.

No, tako, da sva zgrešila in niti nisva zgrešila. Hm. Ja. No, kaj pa vem. 

Spust je bil strm in ravno pravšenj za koleno. A počasi je že šlo.

Dol v Lazah pa naju je čakalo tole:

Neverjetno. Bo treba it še enkrat pogledat, ko bo dokončno zgrajena! Enkratno, luštno, lepo!

Spet skok čez Savo v Dolsko in nazaj gor po kolovozih in malo povprek do izhodišča. 

Karte so seveda stare. Tam, kjer so vrisani kolovozi je asfalt, tam, kjer je cesta, ni več ničesar. Ali pa je kaj. Mogoče pa tudi ne. Še farma so same razvaline. Dobro imajo to uštimano, prav lepo jim paše v okolico... Neki stari časi, kajne?

Pa se znajdi.

Seveda pa sva na koncu več kot zadovoljna. In se slikava. Ker pa jaz ravno mižim, se slikava še enkrat. Pa Helena čudno gleda. Pa se slikava še enkrat. Pa spet jaz nos not vlečem. Pa se slikava še enkrat. Pa se Helena ravno obrne stran. Pa... ne, ni še konec! Slikava se vsaj še sedemkrat.

In imava potem vsega dost in izbereva tole kot najboljšo. Jaojjjjj!

Včasih je dobro imet telefon, na katerega se nič ne vidi. Nimaš pojma kaj je gor. Slikaš in pošlješ. Briga te.

Po drugi strani pa lahko takole uloviš še traktor. Opa!

Na koncu torej zaključiva 25km pentljo s 1300 višinci v 5:40h.

Meni spodnje gate ožulijo stegna do konca in še malo naprej. Cel teden nosim že gaze in mažem in .... grrrrrrrr. Kako - hudirja - se je to zgodilo? Pri isti obleki kot na Knapovski? Kaj je bilo tokrat drugače in predvsem - kar je nahuje - bo tako tudi naslednjič, na Šentiljski?!

Upam, da ne.

Skok čez Savo v povsem druge in tuje kraje je bil torej uspešen!

Tags: ,

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS