Nametano

by piskec 23. september 2010 10:20

Težko je rečt, da poplave Krtine in okolice niso skoraj nič prizadele ker nekaj hiš je bilo kar dobro pod vodo.

In prav vsaka poplavljena hiša je tragedija svoje vrste.

Več o poplavah je napisala že Helena.

Pri nas doma ni bilo nič hudega. Le malo je priteklo v klet, ni moglo dovolj hitro odtečt. Ravno toliko, da smo vse dvignili.

Le majhna lužica na tleh.

Morda je bila instalacija podaljšanega žleba še najboljša ideja, drugače se še z žleba zliva v klet. Heh.

Radomlja je bila presneto visoka in le malo je manjkalo, da ni šla čez. Rešilo nas je Gradiško - zadrževalnik Drtijščica, kjer se je voda res dvignila ohoho visoko! Tole je Radomlja v petek, ko se vse skupaj še začelo ni. Potem so začeli zadrževat Gradiško a je zrasla skoraj do vrha.

Gradiško je raslo in raslo in raslo. Zakaj so začeli vodo spuščat ven sredi noči, in ne že kar sproti počasi, ne ve nihče. So pa vrgli pokonci vse prebivalce v bližini Radomlje, da jih ne bi zalilo sredi noči. Pa jih vseeno nekaj je, tiste najnižje.

Gradiško je ostalim rešilo rit. Dobesedno. Če bi vsa ta voda prišla do nas že prej... Krtina bi bila pod vodo. Tole ni slikano s potke okrog jezera, temveč s ta zgornjega nasipa! Parkirišče je še vedno pod vodo in to po osmih urah praznjenja - kar pomeni, da je bila voda še kar višje.

Pravzaprav je še danes - v četrtek - Radomlja še vedno tako visoka kot tistale prva slika, kar pomeni, da se Gradiško še vedno prazni in prazni in prazni.

Ja, včasih pridejo zadrževalniki presneto prav!

Potem smo seveda izrabili priložnost, ko je bilo v kleti že tako vse narobe, da jo lepo pospravimo. Huh, cel teden se že ubadamo s tem... Tona papirja je šla stran in tona smeti. Še sreča, da ravno zdaj Krtinska šola zbira star papir.

Tamauček je seveda vprežen v vse. Povsod ga je dovolj. Mi pa smo ugotovili, da mu fotrov klobuk presneto paše.

Je bilo pa treba ta teden tudi začet s pripravami za Krtinski Izziv 2010, ki bo kmalu napovedan. Pa sva šla z Markotom malo merit traso.

In izbrala sva si prečudovit dan!

Sva jo kar mahala in mahala, se nič kaj dosti ustavljala, a presneto uživala v sončku, igrah svetlobe

barvah zahajajočega sonca

in razgledom, razgledom in še enkrat razgledom. Že tako je bilo tako lepo - skoraj za dobit sladkorno, če bi pa bila še dopoldan, ko ne bi bilo mrča... Ojej.

In dol iz gozda sva v Moravče nazaj prišla ravno prav. Ob skoraj polni luni, ko je na drugi strani še žarelo odhajajoče sonce.

Jebela cesta, en tak popoldanski sprehod pa toliko lepega!

Sva pa naredila 17km in 800 višincev v skoraj točno treh urah. To bo nekako tri sedmine Ultre, ostalo bo pa treba še prehodit!

Mogoče danes še en del?

Tags:

Grintovec 2010

by piskec 16. september 2010 13:05

V sredo sem se zbudil, videl lepo vreme in si rekel: pejmo na Grintovc!

Japajade.

Nobena stvar ne gre tako lahko. V tem življenju že ne. Sploh pa pri meni in hribih ne.

Vsa stvar ima začetek nekje v ponedeljek, ko se je razjasnilo, da bo čez vikend vreme slabo, hudo deževno. Ojej, sem se resnično zasekiral, ker to nekako pomeni, da je sreda zadnji lepi dan za v hribe. Potem bo skoraj gotovo sneg v višjih hribih, torej to zgleda kot zadnji letošnji dan za v hribe? Opa!

Bo treba res nekam it. Ampak kam? Kje? S čim? Zakaj? Kako? Itd., meni se potem odpre milijon vprašanj, ki sem jih nato reševal dva dni in še tisto noč vmes. Na koncu se je vse skupaj zvedlo na dve osnovni vprašanji: kam naj sploh grem? in: kam se mi sploh da?

Prvo vprašanje je rešila Helena, ko je čisto mimogrede omenila Grintovec ("čez Gamsov skret pa že ne boš lezu sam, pejt raj na Grintovc"), na drugega pa si - kakor bomo videli - še do sedaj nisem odgovoril.

Torej sem oddal Tamaučka v šolo, jaz pa - sicer precej pozno - krenil proti Bistrici, kjer sem se, meni nič, tebi nič, odpeljal kar do spodnje postaje žičnice. Sprašujem pa se, ali je znak pri Domu - prepovedano za vsa vozila in kjer piše, da je dovoljeno le za lastnike parcel, že od nekdaj tam ali se je tam kar naenkrat pojavil? Ker to namreč pomeni, da se ne smemo več vozit do žičnice ali do Jermance. Še do mostu ne več.

Kakorkoli visoko se cenim, sem le vedel, da časa nimam ravno na pretek. Bo treba kar stopit, da bom do štirih po Tamaučka nazaj. Zato sem šel raje kar od postaje in sklenil, da morda ne bom ta prav dec. Ker ta pravi deci...

V hrib sem se zagnal kot kozliček. Mlad kozliček. Z rogovi naprej in na vso silo.

Trajalo je kake tri minute. Potem sem se raje delal, da slikam. Naprimer, zakaj nisem šel raje preverjat Gamsovega skreta, tam sigurno ni tako strmo?!

Ali pa kje je zadnjič kolovratil Marko, se preizkušal v iskanju, se zapleza(va)l, a se na koncu prebil čez?

Kaj me vse še čaka, ampak že tako imam težave z nevarnostmi, samega me pa po takih sploh ne spraviš!

Potem je šlo počasi, počasi, počasi. Nikamor ni in ni šlo. Do Kokrškega (na skali piše dobrodošli - iz leta... iz prejšnjega stoletja najbrž)

sem potreboval točno toliko kot lani, uro triintrideset. Pa sem mislil, kaj bom prej, koliko je več kondicije! Ja, ja, ja.

Vso tisto uro in trideset (tri minute v začetku sem bil kozliček) sem razmišljal le o tem ali čem obrnit ali ne. Ali naj sploh grem na Grintovec ali ne? Saj mi sploh nikamor ne gre...

Na Kokrškem sem torej le sklonil glavo, nič gledal levo proti koči in se pognal naprej. Da me ne bi slučajno kaj premamilo, da ne bi res zavil kar nazaj v dolino. Še tista ravnina po sedlu mi ni pasala, tudi tam sem se brezvoljno vlekel. Pa sem se potem v varni oddaljenosti od doma le ustavil. Mogoče pa bi bilo dobro celo kaj pojest.

Dan je bil prekrasen, razgledi so obetali! Bivak v Kočni je bil kot na dlani:

Storžič pred roko, Triglav pa dva metra zadaj!

Malo so pomagali razgledi, veliko pa moja trma. Sedem minut sem si dal, da sem pojedel ploščico, potem pa matrarija naprej! Nikamor ni šlo, zato sem  glasno dihal in se skušal odklopit. Pa to ni ravno lahko, ampak nekako sem prišel do vrha!

Kjer so postavili lepo razgledno rožo, a pri tem pozabili podreti tisto staro skropucalo zadaj! A se tistega ne da enostavno v globino poriniti? Saj je gora itak vsa železno rdeča, malo tistega železja v beton zalitega se sploh ne bo poznalo... Pa se ljudje pritožujejo čez tiste male aljaževe stolpke, ki jih nekje postavljajo... ha, še niso tegale videli!

Razgledi so me kljub zmatranosti povsem prevzeli. Vse sem poslikal. Vse. In to celo večkrat. V soncu se namreč na aparatu ni videlo prav nič in niti najmanjšega pojma nisem imel ali slike uspevajo ali ne. Pa bi mi bilo žal za vse tiste razglede, že dolgo ne takih!

Sem vedel, da s takim malim fotoaparatom ne moreš ravno zajet vsega, ampak da lahko zajameš celo tako malo, mi pa še ni bilo jasno. Beda. Popolna beda in tele slike se lahko skrijejo pred tistimi v moji glavi! Kake lepote, vse se je videlo, prav vse! Veliki Klek je bil tamle, le malce zadaj, Snežnik na drugi strani čisto blizu. Res, že dolgo, dolgo se ni tako videlo!

A na žalost lahko delim le tole - Kočna in le sum na nekaj belega nekje v ozadju:

sem si rekel, ajde, zdaj slikaj, pa bomo doma pogledal, če kdo pleza gor na Kočno skozi tisti preduh:

Seveda se potem doma nič ne vidi in ne ločiš človeka od skale. Bljak.

Skuta je bila le korak naprej. Tukaj sem v povečavi celo opazil dva zmazka, ki bi bila lahko človeka. Rdeče zelene kombinacije narava najbrž ne nosi.

Bivak daleč spodaj - bi šel čez Mlinarsko sedlo dol oz. zakaj nisem šel raje tukaj gor?!,

Čaki, a se vidi Koča na Kamniškem?

Ah, sem vedel, da se ne, a le za las!

Poslikal sem še Jezersko, sem si rekel, da bomo vedeli, kje bomo hodili drug teden. Jej, kakšne ideje! Zgleda višina vpliva na delovanje možganov, kaj?

Hja, sem si pa vsaj rekel, da moram enkrat kmalu na Obir. Saj je čisto blizu.

Ker je kar malce zoprno pihalo, sem se še enkrat zazrl tja, od koder sem zadnjič slikal te kraje, proti Pohorju, vsaj zdi se mi, da bi moralo biti tam nekje daleč. Od tam se je videlo Grintovec, Olševo in Peco in Raduho.

Slikal še sebe, kjer sem uspešno zakril vse vrhove in bi dodobra pomanjšano fotko (da ne bi kdo prepoznal Štruce, pa še skropucalo bi moral odrezat) lahko uporabil v nagradni igri Kje sem?

A sem sklenil, da bom raje dal nagrado sebi in to prvič, ko se ne bom več mrščil v objektiv. Najbrž mi ne bo uspelo, kaj?

In jo mahnil proti dolini. Ena dolga pot je to.

Vmes se je naokoli vozil helikopter, enkrat je bil čisto nad mojo glavo, a preden sem potegnil ven fotoaparat, je bil že za skalo. Je vojska nekaj vadila. Na koncu sem ga celo ujel, pa sem ga moral doma na sliki kake pol ure iskat. Zato sem ga raje označil, ker je neverjetno, da sem ga slikal ravno v trenutku, ko... ah. In v resnici je zgledal mnooooogo večji!

Ah, jebela cesta pa ti fotoaparati! S ta velikim ne morem okrog hodit, tamali pa niso vredni razgledov. Ah, grrrrr.

Pa sem potem hodil dol in hodil dol in hodil dol.

In se ustavil na Kokrškem, ker sem bil res že povsem zmatran. Spil čaj in Kokrško moč, sklenil, da me nikoli več ne oberejo za 4,7€, pojedel ploščico, prišel malo k sebi in se pobral naprej.

Pravzaprav sem tudi navzdol grede kar naprej nekaj jamral. Pa ravno jaz moram živet s to sitnobo!

Namakanje pri Izviru je bilo tokrat vključeno v paket. Sem bil žejen ko strela, v Dom pa ne grem! Pa še pasalo je, zdržim pa natanko štiri sekunde v tisti mrzli vodi. V hribih so se že začele delat meglice, a se je lep dan vseeno še dolgo obdržal!

Do doma sem prišel ravno v času, da sem šel direkt po Tamaučka. Za las, torej.

Ma, ja, kljub matrariji, jamranju in 5:35h sem skrajno zadovoljen. Mogoče malo tudi zato, ker sem prišel gor in dol *kljub* matrariji in jamranju.

Tags:

domači kraji | pr norch

Pohorski Izziv

by piskec 14. september 2010 12:00

OK, če organizator reče, da je bil Pohorski Izziv, potem je pač bil Pohorski Izziv! Kot nadaljevanje Mura Challenge.

Ne bi rad veliko govoril, besede so - kot vedno v naših druženjih - povsem odveč. Lepo je biti med prijatelji.

Tokrat nas je zaneslo na Pohorje, Ribniško Pohorje, k Ribniški koči. No, vsaj enkrat smo šli vsi trije čez Šentiljsko, ostalo je Rajko sam prislužil... Bi bilo treba še parkrat it!

Oba s Heleno sva pričakovala le gozdove in gozdove. Pa se je potem izkazalo povsem drugače! Zadnjič, ko smo bili blizu - pravzaprav samo čez, čez Kopo, je bilo drugače. Kakih drugih izkušenj s Pohorjem pa sploh nisva imela. Kar je skoraj kar nesramno, pri tej starosti...

Vseh deset nas je bilo spet tokrat, z otroci, kar pomeni, da smo hodili počasi. Pooočasi. A se mi zdi, da niti ne zaradi otrok, ampak prav luštno je bilo, borovnic, brusnic, gob, mravljišč povsod polno, vse si je bilo treba ogledat, povsod se napast.

Borovnice in brusnice smo nabirali,

gobe samo poskušali:

skušali se kopat v modrem sredi rdečega:

in osvajali najvišje vrhove Pohorja!

Z veseljem in mimogrede!

Vreme nam je bilo naklonjeno, mogoče je le malce pihalo. Toliko, da sem kar naprej dajal jakno gor in dol in gor in dol in spet...

Namenili smo se pod Kopo, proti Grmovškovem domu, kamor smo prišli v dveh urah in četrt.

Dom niti ni bil odprt, kot da na Pohorju ob vikendih nikogar ni... Čudno.

Pot nazaj je bila malce hitrejša, borovnic smo bili že siti!

In kar naenkrat - v uri in dvajset smo bili že nazaj!

Še pred nočjo sva peljala še otroke ven. Lulat in malo se znoret, da bodo šli prej spat in da bomo potem ta stari dlje lahko žurali.

Japajade. Tile današnji otroci nikoli ne padejo spat, čeprav sta se zvečer nakotalila kot nora.

Ana, Marjetka in Rajko so potem itak tako lepo skrbeli za nas, da nam ni bilo prav nič treba. Edino, kar sem moral delat sam, je bilo odpiranje piva. Vse ostalo...

Je pa cela svinjarija, da slastnega golaža vedno pre-hitro zmanjka. Zakaaaaaj?

Družabni večer je bil super in že dolgo se nismo tako narežali! In - ne moreš verjet - zdržali smo dosti dlje kot do enajste, polnoči! Neverjetno.

Ampak to nas ni oviralo, da ne bi šli naslednje jutro še malo naokoli. Je bilo treba še na drugo stran! Megleno vreme za nas ni problem,

je bilo Ribniško jezero prav prekrasno!

Tiste stezice pa sploh, otroka sta se kar izgubila med malimi bori.

Potem pa je bilo treba že it. Še dobri dve uri vožnje do doma nas je čakalo...  če ne še več.

Ta prvi dan smo prehodili tole:

ta drugi pa tole:

Vse to le kot posledica neke nore stave. Jej, kaj se režim!!! Le dobra tri leta tega, pa toliko enega veselja, dobre volje, prijateljstva...

Hvala vam, vsem!

Tags:

domači kraji | pr norch

Refleks

by piskec 10. september 2010 13:45

Vsakič, ko si rečem, da zdaj je pa res treba malo omejit hrano - s petimi kilami manj bo ja mnogo lažje tečt in v hrib hodit - se...

...

... nažrem ko norc.

Jebemti refleks.

 

P.S.

To je natanko tako kot pri nehavanju kajenja. Vsakič, ko si rečeš, da bi bilo dobro nehat, moraš takoj enega prižgat. S tole hrano je pa takole... če si bom tole še dolgo govoril in nič naredil, bo že zaradi samega govorjenja (in refleksa) kar dosti kil več.

Treba je pač nehat jest, ni druge. Samo, da še v glavi poštimam, pa bo... Če sem tiste hudičeve smotke, bom pa tud to, no. Hm.

Tags:

osebno

Dolg cajt

by piskec 9. september 2010 13:39

Ja, res, že dolgo časa nisem tekel.

Da pa bi tekla oba skupaj? Ojej, kdaj je že bilo to?!

Jaz sem malo zaspal na lovorikah, tam po nočni desetki. Super je šla prva polovica leta, brez veze, da bi tako še nadaljeval, brez veze. Brez matranja namreč ni veselja, torej je potrebno pridobit kakih pet kil gor, zgubit nekaj kondicije, ja, potem bo pa zadeva malo boljša!

O, ja, potem pa ja!

Jebela cesta sva se namatrala...

Sicer ne vem ali zaradi preveč počitka ali pa samo zato, ker sva spet prehitro začela. Čist amaterska zadevščna torej.

Prvi krog sva tako hitro odtekla, kot ga jaz odtečem na tekmovanjih, jasno, da nama neki NI BLO všeč. Čudno, kaj? Nama ni nihče povedal, da po tolikem času brez tekanja nekako ne gre hitreje temveč počasneje?

Ja, ja, saj hribi so čisto ok, tisto gre v redu, ampak tek je pa tek. Če hočem it vsaj na začetno stopničko - na desetko v Lj, moram počasi stečt, anede? Ah, pa še Sladkih6, pa Barbara...

Pa še en treking letos. Kako bova tistih mnogo-in-še-več-km obhodila s takole kondicijo? Jej, jej.

Sem pa ugotovil šele doma iz slike - ki je bila slikana takoj po teku -, da niti nisva ne vem kako zmatrana... Hm. A se delamo boge, boge, a?!

Ajde lumpi, trenirat!

Tags:

pr norch

Twitter bot with OAuth in WSH

by piskec 7. september 2010 12:28

Ko je Twitter s 1.9.2010 ukinil basic avtentikacijo za pošiljanje čivkov, je po nekaterih govoricah nehalo čivkati kar okoli 35.000 aplikacij.

Od zdaj naprej se čivka le še s pomočjo OAuth načina avtentikacije, ki pa je kar dosti težji način od prejšnjega. Pri prejšnjem si namreč potreboval kake štiri vrstice programske kode, no, pri OAuth jih potrebuješ mnogo več.

Res je, da že obstaja ogromno knjižnic za skoraj vse programske jezike in da načeloma zadeva ne bi smela biti preveč komplicirana.

Pa je. In tudi skoraj še ne pomeni vseh jezikov, kaj šele skript in podobnega vmesnega šavja!

Klienti so seveda nekaj povsem drugega, potrebujejo polno delovanje, čisto druga pesem pa so bot-i, programi, ki avtomatsko pošiljajo stanja na Twitter. Teh zna biti kar precej, pravzaprav ogromno. So taki, ki pošiljajo direktna sporočila, so taki, ki odgovarjajo in so taki, ki pošiljajo informacije, naprimer TowerBridge. In kakor zgleda, je tudi on prenehal pošiljati informacije.

Mene se to pravzaprav tiče zaradi geoStik-a, ki pošilja informacije o vremenu, prometu, pajku, potresih in bogvečemu se bom še spomnil. Tudi ta je 1.9 crknil. Seveda smo bili o prehodu vsi obveščeni že mnogo prej, a kakor je navada povsod po svetu, je treba čakati do zadnjega dne. Sprememba namreč sploh ni lahka ali enostavna, potrebno se je kar poglobiti in razumeti nov način avtentikacije, kar ni prav lahko in povsem jasno je, da se vse skupaj prestavlja do takrat, ko teče voda v grlo.

Ker pa se sam nimam za programerja in zelo rad delam stvari na hitro, je moja izbira že od nekdaj vbscript. In to kar lepo v Windows Script Hostu. Povsod deluje in to brez česarkoli. Vse, kar potrebujem, je Notepad++, na katerega sem prešaltal po parih letih Notepad-a. Hja. Kar zna biti včasih super, enkratno in sploh in oh, včasih pa precej zoprno. Naprimer takrat, ko hočeš najti kako twitter knjižnico, ki bi podpirala COM, COM+ ali kaj podobnega. Najbližja je za VB .NET, ki pa se noče registrirat v sistemu, čeprav lahko včasih v sistemu registriraš tudi mokro cunjo. Ampak tega pa ne! In zato nimaš z njo kaj počet. No, resnici na kljubo - našel sem res eno knjižnico za Com+ ali .NET. Za 130$. Japajade, malce drago samo za pošiljanje statusa.

Najbližje je prišel Scott DeSapio s svojo aplikacijo za povsem klasični ASP. Oh, tole smo pa že zelo blizu, sem si rekel!

Pa niti ni bilo tako blizu. Zadeva je namreč malo mešana, vbscript in javascript, narejena pa je za celotni OAuth protokol. Kar je sicer dobro, je pa tudi mnogo preveč za vse tisto, kar bi jaz sam potreboval. Za bot potrebuješ le Single Access Token in je. Torej je večina kode odveč. Vprašanje seveda ostaja: katere kode?

Kakorkoli že, na koncu sem vse zmetal na kup, zbrisal tisto, kar mi ni bilo všeč, popravil nekatere objekte, ki jih seveda v WSHju ni in nastalo je nekaj, kar v bistvu deluje.

Skripta ni mišljena kot odprava vseh težav tega sveta, mišljena je le kot spodbuda nekomu, ki ima voljo in čas, da iz tega naprej naredi skripto, ki bo dostojna tudi za kakšnega programerja. Ko sem iskal vbscript zadevo, sem našel le tisoče oglasov za pre-programiranje bot-ov, programov in različnih aplikacij na OAuth! Načeloma bi moralo biti povpraševanje po čem takem veliko.

Seveda pa je treba najprej registrirat svojo aplikacijo v Twitterju. Dobit vse kode s Single Access Token, lahko pa se uporabi tudi activexpertsovo knjižnico le za OAuth avtorizacijo, da dobiš vse kode. Potem pa še vpisat vse te kode in to je to.

Kdor misli, da je eksplicitno naslavljanje spremenljivk pomembna zadeva, naj raje zamiži in gre naprej. Prav tako tisti, ki sploh kdaj pomisli na stavek Option Explicit. Vsi taki naj raje uporabijo supertweet.net, ki je pravzaprav enkratna zadeva, ravno prav za vse lene, počasne, nemarne, tiste brez časa, tiste brez volje itd.

Wsf končnica je zato, ker je zadeva jezikovno mešana - vbscript in javascript, ki bi se moral izvajat v asp-ju na strežniku, se tukaj izvaja seveda na klientu. Scott-u se ni dalo preprogramirati javascript podpisovalnih funkcij v vbscript. Komu pa bi se, poleg tega tudi ni imel kakšne velike potrebe po tem.

Twitter bot with OAuth in Windows Scripting Host download.

Vse zahvale seveda gredo seveda prvi implementaciji - Scott DeSapio.

 

Tags:

tehnika

Ortodont

by piskec 6. september 2010 09:36

Ortodont za tamaučka v petek mi je že veliko prej delal skrbi.

Tole naše zdravstvo je globoko v riti, pač odraz našega načina razmišljanja in stanja duha. Nič ne-pričakovanega torej ali čudnega. Vsak se bori na svoj način in za svoj račun, kakor mu pač uspe.

Čakalne dobe so za ortodonte namreč nekaj (skoraj bi napisal groznega, pa je to zgleda vsem čisto nekaj normalnega) normalnega. Od štiri do sedem let. Bi tamaučke naročili že takrat, ko so v trebuhu (kot za v vrtec, zobozdravnika, itd.) pa se na žalost ne da.

Najprej ti mora zobozdravnik napisat "nujno", na napotnico, potem se lahko sploh nameniš proti ortodontu.

No, to smo imeli, torej le pogumno!

Pri našem najbližjem ortodontu se naroča enkrat mesečno. Tisti dan imaš na voljo eno uro in to je to. Če se ti uspe naročit, se ti, drugače pa lahko greš kamorkoli pač želiš. Ej, ljudje hodijo po celi državi po teh ortodontih! Saj kar ne moreš verjet...

Ves uspeh je torej le v tem - uspeti se naročiti. To je ključna zadeva od katere je vse odvisno.

Po vseh prebranih forumih in kaj jaz vem čem, pa to uspe le maloštevilnim. Še posebno zdaj, septembra, ko čez poletje sploh niso naročali! Pričakovati je, da bo pol naših krajev zdrlo k ortodontu, na voljo pa je le par mest. Čez štiri leta, seveda.

Zaradi vsega tega je bilo mene seveda pošteno strah. In zato smo doma pripravili posebno taktiko, da bi nam dvignili možnosti uspeha. No, taktika ni nič kaj posebnega, vse je skrito v pregovoru kdor prej pride, prej melje.

Pa sva šla s Tamaučkom iz šole že ob 11h. Za vsak slučaj.

Oboroživa se s knjigami, igricami in vsem, kar bi lahko odganjalo dolgčas. Čakanje bo dolgo in kdo ve, če sploh uspešno.

Nato se je vse skupaj odvilo presneto hitro:

11:20 sva pri ortodontu. Prva, whoa, ne moreš verjet! 11:22 pride že naslednja mamica z otrokom. 11:24 se odprejo vrata in "naslednji!" Opa. 11:29, ja res je nujno, naročena sta že čez dve leti! 11:31 stopiva ven iz ordinacije.

Zunaj čaka vsaj deset ljudi. Čutiti je napetost, glasovi so že povišani, gneča direktno pred vrati pa že nakazuje, da bo še vroče. Skoraj sigurno ne bodo vsi sprejeti.

Vse je uspelo v dobrih desetih minutah! Vse. Naročena sva, čakalno dobo sva zmanjšala za dve leti, skratka... vse skupaj je uspelo!

Glede na vse peripetije, ki smo jih imeli s popolnoma nesposobno ortodontkinjo za našega tavelikega, ki bi ji nekdo sploh moral prepovedat opravljat poklic, tole kaže mnogo bolje. Zdravnica in sestra pri vseh teh ljudeh sta še vedno prijazni, ustrežljivi in veseli. Naj le ostane tako!

Pred očmi se mi je bliskalo potem še kar par ur. Spat pa sem šel z občutkom izpolnjenega dneva in zadovoljen kot le kaj.

Čeprav ne bi smel biti. Igral sem igro, ki so mi jo vsilili drugi in ki se je sploh ne bi smel iti. Delal sem pametnejšega od drugih in sem že v začetku povečeval svoje možnosti na račun drugih. Temu bi v bolje organiziranih družbah lahko lepo rekli goljufanje. Pri nas je to pravilo igre, ki se ga spodbuja v vseh plasteh družbe.

In, ja, kakor se mi je v petek zdelo super, tako imam danes slabo vest. Morda pa so drugi otroci, ki bi bolje zaslužili to mesto? Ah, milijon vprašanj se zdaj mota po glavi in jezen sem, da sem se vpletel v te umazane igre našega zdravstva. Kako ne bi hotel svojega otroka dobro spraviti skozi, kako naj ne bi postopal, kakor pač sem? Se to sploh da? Bi se odpovedal ortodontu za lastnega otroka le zaradi svojih pogledov na svet?

Ah, jajca. Prav nič boljši nisem od vseh ostalih, ki se povsod okoli mene rinejo preko vrste, prav nič! Kriv sem, da se kar kadi.

Na enega zmagovalca pride veliko več poražencev.

Tags:

osebno

geoStik Statistika Avgust 2010

by piskec 3. september 2010 08:52

Prejšnji mesec.

Avgust 2010

Potresi:

  • 50-krat (-3) se je streslo,
  • šestkrat se je streslo 12.8.,
  • najmočnejši potres 10.8. ob 8:53, magnituda 2,7!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 151.310 za 46 vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Leskovec pri Krškem, 24.8. 14:10, 33,7 stopinje,
  • najnižja temp - Topol, 30.8. 23:56, 3,5 stopinje,
  • Burja je najmočneje pihala 28.8. 21:55 111km/h v Mančah,
  • zajetih stanj vremena: 3.491,
  • največkrat je bilo "pretežno jasno" - 729-krat,
  • "dežuje" 29-krat, "rahlo dežuje" 97-krat, "ploha" 62-krat, "nevihta" 61-krat.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 538-krat (-1),
  • nesreča 190-krat (-29),
  • delo na cesti pa 574-krat (+10),
  • intervencij 1014, največkrat "Tehnična in druga pomoč" - 257-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 5.511, -17,2%
  • vsa registrirana - 1.069.128, -0,001%
  • vozniška dovoljenja - 1.277.163, +0,0007%
  • največ prvič reg. - Renault: 729, -40,19%, Volkswagen: 621, -18,82%, Opel: 494, -1%
  • tipi vozil - Renault Clio: 260, -32,11%, Fiat Punto Evo: 188, -6%, Renault Megane: 187, -51,55%
  • V Ljubljani največ - 1.492, -19,61% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 13, +30%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 434 odvozov, -3,12%,
  • največ odvozov je bilo dne 26.8. - 29,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 32-krat (+2), Opel Astra: 23-krat (+5), Fiat Punto: 14-krat (-16)
  • največkrat odpeljani z BEETHOVNOVA: 31-krat (-4), POSTOJNSKA: 25-krat (+6), MIRJE: 21-krat (-12).

Tags:

geostik | tehnika

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS