Srečno 2020!

by piskec 31. december 2019 11:51

Vsako leto je boljše! Mal se staramo, mal pozabljamo, mal slabše vidimo, skratka, vse postaja lepše in boljše. Tudi 2020 bo!

O voščilih letos sploh ne bom razglabljal, tista leta osladnosti in neverjetnih količin čestitk, smsjev, voščilnic, emailov, ipd. so končno šla v pozabo zgodovine. Huh, dolgo sem čakal, pa končno le dočakal. Svet se torej spreminja, super. Včasih na bolje, včasih na slabše, težko je rečt, ko si znotraj.

V željah sem, tako kot vedno, bolj skromen. Naj bodo dejanja redka in velika, radosti pa majhne, a dovolj pogoste. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej! 

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: ,

Na(s)proti Ogradom

by piskec 30. december 2019 14:34

Ogradi so en lep hrib ravno sredi vseh Bohinjskih gora, vsaj meni se tako nekako zdi. Te konce pa smo morali še raziskat, nekaj se tam naokrog nismo še najbolje spoznali. Treba je pač prehodit, se spoznat z gorami in z razgledi z vseh strani.

Konec oktobra 2017 je bil prav lep čas za to, tudi na macesne smo računali, zadnjič so bili že prav krasni! 

Nismo bili prav zgodnji, celo ura se je nekaj prestavljala, brez veze hitet - jeseni ni več treba tako hitet. Je pa hecno, da v hribe še najbolj hitiš takrat, ko je dan daljši in daljši, ko pa je kratek, se (mi) pa kar naenkrat ne mudi nikamor več. Hecno.

Ampak to ne pomeni, da smo šli sredi dneva, ne, ne. Na Bledu se je ravno začelo danit in prebujanje dneva je še iz avta zgledalo super.

"Oooo, kako lep dan bo!", sem bil že ves našpičen!

A svet ima včasih drugačne načrte s teboj. Hitro se vse obrne, sploh, če ti avto sredi vožnje užge rdečo lučko. Kaj? Wtf? Kako? K sreči tik pred Bohinjsko Bistrico, sem ga samo počasi zapeljal na Mercatorjevo parkirišče (spet!) in se začel jezit. Jep, kar precej sem se jezil, k sreči nič razbil, žilav avto, čeprav bi ga najraje zapeljal v kak graben. Pa ga nisem mogel, je rdeča lučka svetila...

Sem pa spet ponucal Andraža, najboljšega Bohinjca, ki nam vedno priskoči na pomoč, ko se nam tam okoli kaj zgodi. In to niti ni malokrat, čudni konci so to. Skratka, Andraž nam je pripeljal mehanika, avto je pa tudi kar naenkrat začel delat. Smo šli do delavnice, vsaj na tester pogledat, kaj se dogaja in je bilo nekaj glede svečk in dovajanja bencina. Pravzaprav nič prav posebno hudega, čeprav bi nas še vedno lahko doletela vleka. Mehanik je bil previden pri izbiri besed, ni hotel, da potem zaradi njega kaj uničimo.

Aja, tjale gor (spodnji hrib) bi radi? Na Ograde? Hja, težka bo, težka... Prav posmehovali so se mi, jebela cesta!

Mi je pa vseeno nekaj odzvanjalo v glavi, da pa mogoče okvara le ni tako huda, da ne bi... da ne bi mogli v hrib, ne? Saj vleka je tudi popoldan, čisto vseeno je, kdaj jo naročiš. Škoda dneva.

No, za na Planino Blato z avtom pa le ni bilo dovolj poguma, od tam bo vleka res malce težja, zato se je bilo Ogradom treba odpovedat. Proti Orožnovi koči in Črni prsti bi pa le lahko šli, nismo tule brez veze!

Pa smo šli. Tja nekam proti Liscu!

Malo nas je vse skupaj sicer preganjal avto, stroški, vleka, hujšega pa ni bilo.

Pot je bila lepa, mi vsi zadovoljni, nič prav napornega.

In kar naenkrat smo bili že pri Orožnovi koči. Mimogrede. No, skoraj dve uri, ampak to ni za nas prav veliko.

Razgledi so bili spet fantastični, slikarij spet nešteto. Kdo bo vse te fotke hranil?! In kje?!

Tamle smo bili zadnjič, kaj?

In ta ubogi Lisec, skoraj nikjer ni omenjen, Črna prst ga povsod zasenči.

A vseeno se nam naprej ni dalo. Avto je vseeno tam nekje zadaj v glavah povzročal nekaj šuma.

Sonček je bil, malo smo se greli, nekaj se v koči pogovarjali z novim oskrbnikom, ki je prišel z Ledin in mi je bil znan od zadnjič, pa ni bil nekako na pravi koči. Je pa Franci potem itak vse povedal in še kaj več!

Dol smo šli malo drugače, malo pentlje je bilo treba narest, ne moreš samo po isti poti hodit!

Same mulatjere?

Tudi Leandra so lepote zadele in vedno bolj je postajal razposajen.

Ustavljali smo se pa itak kar naprej. Je treba slikat. Gledat. Občudovat. Dol smo na koncu potrebovali več kot pa gor, čudaki.

Pa še eno skupno. Če dobro pogledaš, so Ogradi tam nekje zadaj. Morda se nam celo smejijo, a nič hudega, že pridemo enkrat tudi tja, ni hudir!

Potem pa zagledamo še objekt nekje proti vzhodu in - jasno, da gremo pogledat. Saj je vse pokošeno, zdaj nas ne bo nihče več preganjal.

Prvič smo bili seveda tukaj, pokopališče iz I. svetovne vojne. Sploh nisem vedel, da je tukaj, nad Bistrico.

Takole nas je neslo potem okoli Bistrice. Saj je kar nekaj poti, vse se najde.

Takole pa je bilo vse skupaj, nekih pet ur in pol, od tega v koči debelo uro. Je bilo veliko za povedat.

Potem pa v avto in z 80 km/h do doma. Nič se ni pritoževal.

Sem se pa potem v naslednjem letu jaz kar dosti pritoževal nad presnetim Renaultom... Tista svečka ga je namreč zafrkavala še dolgo, dolgo časa, pravzaprav se ni nikoli prav dobro popravila. In to kljub temu, da smo jo zamenjali, da smo zamenjali vsega hudiča tam okrog! Pa mu nikakor ni bilo dovolj, vsake toliko časa, ko nas je imel dovolj, je užgal rdečo lučko, včasih pa le rumeno, če je bil boljše volje. Sem se pa jaz zato vedno manj sekiral, nekajkrat sem šel še k mehaniku, potem sem si pa naročil OBD II zadevo pri kitajcu za 20 € in sem si občasno kar lepo sam brisal presnete kode in rdeče lučke.

Klinc pa renault sem že enkrat rekel, pa sem se spet nasračkal. Ampak nisem vedel, vedel sem šele, ko sem motorni pokrov odprl, prej je povsod Nissan pisalo...

Tako, Juke nam je torej Ograde sicer vzel, ni nam pa vzel lepega dneva, o, ne, tega pa ne! Zato mu tudi nismo prav veliko zamerili.

Helenin 40. pohod! Še deset!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Vitranc in Ciprnik

by piskec 24. december 2019 15:07

Tretji teden v oktobru 2017 je bilo še vedno lepo vreme, tako jesen je treba izkoristit! In smo seveda jo, kako ne!

Ko je Leander iz avta pred Kranjsko goro videl Vitranc, mu je kar samo ušlo: "pa sej to je en tak Krtinski hrib!" No, vsekakor mu je bilo dokazano, da se je motil. Ampak ne takoj. Malce kasneje. A spet ne toliko kasneje.

Midva sva spet težila h krožni poti, le da še nisem vedel, kako nam bo to uspelo. Bomo šli pa iz Kranjske do Jasne pač peš. Kot da nisem šel že stokrat...

Da bi pa zjutraj hodili peš do Jasne pa seveda ni nikomur padlo na pamet. Zjutraj ni za po cesti. Je lepše direkt Razor videt.

Nekako lažje - bolj zaspano - se moraš pognat direkt gor.

Jep, s takimi strminami pravzaprav nismo računali. Čeprav jih je vmes prekinjalo polno nekih razglednih točk, da smo lahko počivali in se slikali.

Pišnica, a? Prav vleklo me je tja not, a takrat še nisem vedel, da mi bo želja kmalu uslišana. Neke vrste predpriprave so bile to, ne?

Vmes sem hotel še nekam gor v skale zavit po nekih malih, izginjajočih se potkah, k sreči smo - pametno - obrnili. Ker je potk zmanjkalo...

Nimam pojma, kaj sem hotel. Do tabel je treba počakat, potem jo pa mahneš gor. Potem!

Smo bili pa toliko našpičeni nad tem krtinskim hribom, da smo kar prehitevali povprek in počez, kogarkoli smo pač srečali! Uau, je šlo!

Dan nam je bil spet naklonjen in zelenila jeseni so se mešala v neverjetnih odtenkih. Včasih še fotoaparat kaj od tega ujame.

Dokler... opa.

Aha, Mojčin dom, tole bo bolj prav, ne?

O, ja, seveda. Na prekrasnem mestu.

Smo pozdravili še oskrbnika Primoža, zadnjič smo vandrali po Korziki po njegovih sledeh.

Je pa Hotel Vitranc ena sama žalost. Ostalina nekih pozabljenih časov, ostalina neke pozabljene mladosti. Kot osnovno-srednješolec sem tule notri še sedel, vse, česar se spominjam pa je bila mogočnost stavbe. Ali pa se jo tako spominjam ravno zaradi tega, ker je zdaj tako presneto osamljena, razpadajoča? Popolnoma enako kot naprimer Šimnovec na Veliki planini. Žalost.

Vse vpletene je lahko sram. Še mene je prekleto sram.

Nas je kar malo streslo, pa smo morali še malo naprej. Do Ciprnika bomo pa ja še šli!

Prav blizu ni, daleč pa tudi ne. Bolj blizu je sem in tja do doline!

A spet tako, kot vedno - razgledi vse poplačajo. Spet neko dvorišče, tokrat Ponc? Jalovca? No, najbrž bi tudi Slemenova špica kandidirala.

Sonce ni bilo ravno na pravi strani, a s tule se vidi presneto vse!

Zatrep Tamarja pa je seveda najbolj slikovit.

Mi nismo bili toliko slikoviti, slikal smo se pa vseeno.

Pa z veliko gledanja naokrog in v dolino. A kej skačejo?!

Na poti nazaj smo se še malo ustavili pri Primožu in Mojčini koči. Kam pa bi se nam mudilo ob tako lepem vremenu? Nikamor, ni-ka-mor.

Dol je nismo mahnili po isti poti, jasno, da ne. Šli smo pod ta zadnjo opuščeno sedežnico Vitranc, proti Kranjski. Mogoče bodo pa tole še kdaj zalaufali, obnovili? Mogoče bi celo Dom na Vitrancu lahko oživel, seveda v neki drugi verziji. Mogoče, te stvari so v tej deželi, kjer so vsi bolj papeški od papeža, a seveda le do drugih, tako presneto težke...

Strmine so res kar hude, ni čudno, da se tule že dolgo ne smuča več. Čeprav sem se enkrat davno, davno še jaz tule dol spuščal in trpel s svojim pomanjkanjem smučarskega znanja. A tule vsaj ni bilo gneče, zato je bilo trpljenje manjše.

Pot je sem in tja odneslo, erozija je močna, so pa napeljane vsaj špage. Kako Primož tule vse prinese gor na roke, mi ni najbolj jasno, a kondicija mu vsekakor ni problem.

Pri Vitrancu 1 oz. Bedančevi koči pa nismo več vedeli, kam bi. Da zavijemo dol v Kranjsko Goro? Hm, zakaj neki dol, če pa gremo lahko počez? Malo me je bilo strah kakih podrtih grap, a ni bilo prav nič hudega. Pot je bila povsem lepo vzdrževana.

In do Jasne smo potem kar hitro prišli. In si nismo dali reči ne. O, ne, noge pa je treba malo namočit! Saj voda ni prav nič bolj mrzla kot poleti...

Ampak dneva še ni bilo konec in nam se ni nič mudilo zavit proti domu. Zakaj pa bi? Pa smo se šli - kot vsake kvatre enkrat - vsaj delat turiste.

Helena si je zaželela še burger, enako pa njenega potem tudi vsi leteči domačini. Pivo po 2.5 €, sok pa 2.10 €.

Lepa pentlja. Skoraj sedem ur vsega skupaj. Ura tričetrt Jasna - Mojčin dom. Do Ciprnika ena ura in nazaj malo manj. Dol pa spet uro tričetrt. Ostalo pa - gledanje u luft.

In tisti začetni mali "krtinski hrib" nam je na koncu nanesel skoraj 1400 višincev. Še do Kamniškega sedla ni toliko...

Helenin 39. pohod od 50-ih.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Veliki Draški vrh z društvom

by piskec 24. december 2019 12:30

Petnajsti oktober 2017. Lov na macesne je tudi to leto k sreči uspel.

Dve leti sva imela tole v malhi, da sva zadela natanko enako vreme. Nekaj sreče pa je treba imet, kajne?

Za avtobus nas sicer ni bilo, nekih štirinajst se mi zdi, povsem dovolj. 

Dan pa... jah, prekrasen.

Na Konjščici smo že vili roke in vzdihovali. V kratkih rokavih.

Pa še eno gasilsko, v navalu navdušenja potem vedno pozabimo skupne slike delat.

Sonce oktobra še kar dobro žge!

Pri izravnavi med Studorskim in Srenjskim prevalom smo malo počili. Pa niti ne zaradi kake utrujenosti, bolj zaradi lepega dne. In pa tudi zaradi mladeniča, ki je s šolskim nahrbtnikom čez ramo v supergah, kavbojkah in gol do pasu padel mimo nas kot, da bi bil poosebljena mladost. Najbrž je tudi bil, nismo ga več srečali.

S Heleno sva se odločila, da bova šla po enaki trasi kot dve leti nazaj, to poznava, nič ne bova motovilila. Studorski preval in po grebenu gor.

Ni prav blizu, glavna strmina nas še čaka, a tudi prekrasni razgledi. Za to se bo splačalo pomatrat.

Na enem mestu je bilo treba tudi pomagat. Za vsak slučaj in za boljši občutek.

Razgledi pa...

Saj ne veš, zakaj smo se tako upočasnili, zaradi strmin ali zaradi okolice?

Še očak nas je končno prišel pogledat, čeprav ga je sprva komaj kdo opazil.

Na vrhu pa... to je treba it, to se ne da povedat. Kot je Kompotela dvorišče Grintovcev, je VDV dvorišče Julijcev. Vse je na dlani in če prideš na pravi dan, ti je stokrat poplačano.

 

Še kavke se bolj priljudne v takih dneh, čeprav je na vrhu šestopetintrideset ljudi.

Na vrhu smo se obirali in obirali, a prej ali slej je treba it dol. Dan je jeseni lahko že kar kratek, skupina si mora pustit kar nekaj rezerve.

Dol smo šli proti vzhodu, na sedlo med VDV in MDV. Neoznačena, a vsako leto bolj uhojena pot. Pa še po mojem je tole veliko bolj za dol, kot tista prej za gor. Markirana ni, a vseeno.

Na sedelcu smo gledali predvsem dol.

Direkt v Krmo.

Potem pa po malo sitnem delu, a nič hujšega. Je potka in je melišče.

In eni uživajo, juhuhuuuuu!

Pa smo spet nazaj na Konjščici. Sonce se je obrnilo, sence so postale daljše, dan pa je še vedno žarel. Od sonca in macesnov.

Še kratek sprehod po gozdu do avtov in

kot se spodobi - pivce na Pokljuki.

Naredili smo najbrž nekih sedemtisočdvestrotrinajst slik, vseh na žalost ne morem pokazat. Ampak tole je en tak izlet, ki bi ga bilo treba redno ponavljat. No, vsaj te konce, nad Pokljuko. 

Ker razgledi...

Helenin 38. pohod!

Tags: , , , ,

domači kraji | hribi

Smerne tablice

by piskec 20. december 2019 12:30

Sredi oktobra 2017 je bil končno en lep dan, kjer nismo bili vsi zasedeni in smo lahko tudi kaj naredili popoldne.

Je bilo treba par smernih tabel zamenjat. 

Lojze, Jože in jaz smo se potem malo pomatrali pri Jurčku.

Nad Podkrajnikom - tale ni bila enostavna, sicer smo blizu prišli z avtom, a vseeno je bilo kar nekaj cementa in vode za znest dol.

Pa še na planini Kisovec. Tu smo se najbolj matrali s slikanjem. Je bilo treba samo prišraufat.

Cel popoldne v prekrasnem vremenu za kratke rokave. Sredi oktobra. 

To je delo, ki mi je všeč! Pa še super plačano je! No, ne z denarjem, z drugimi stvari, saj se vidijo na slikah.

Tags:

markacisti

Srebrno sedlo

by piskec 20. december 2019 11:30

Ah, Srebrno sedlo!

Koliko časa smo čakali nanj, koliko časa sem čakal nanj!

Pa nikoli zbral toliko poguma, da bi vodil sam, da bi šla s Heleno sama. Nekatere stvari pač pustiš tako, da greš s tistim, ki si je to zamislil. Z Markotom.

Smo se pa res menili, vsaj kakih pet, šest let. Preden je le nastopil pravi trenutek, da smo imeli vsi časi in se končno zbrali. 

Midva sva vzela še Leandra s seboj, v skale gre pa vedno rad, tu ni težav.

Čas? Osmi oktober 2017. Jesen v polnem razmahu. Snega naj *NE* bi bilo, je pa v meni močno kljuvalo, ker se mi je zdelo, da Wizijak se pa že ne bo kar tako dal... Ampak je kljuvalo v drugi smeri - pejmo, pejmo!, še bolj. Kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ampak vsi smo ujetniki svojih sanj.

Pa smo šli.

Jesen je res prekrasen letni čas. Morda se res še največkrat v takih časih podim naokrog. Le zakaj, a?

Začeli smo na Jermanci, seveda, dolga je naokoli čez Planjavo. 

V Repovem kotu si hitro.

Pri tolmunih te oktobra sicer ne daje, da bi skočil vanje, a vseeno so prelepi.

Dolina pa tudi. Še vreme se je začelo nekaj delat.

Zadnji del zgleda kot povsem neprehoden - za take, kot sem jaz seveda. In ko sem enkrat že iskal prehode po slikah, se mi nikakor ni izšlo.

A v resnici so strahovi votli, okrog jih pa nič ni. In tudi najhujša mesta so - no, drugačna od tistega, kar si si predstavljal.

Najbrž je tule res zoprno, če je mokro in spolzko, v suhem pa ni problema.

In tudi malo poplezavanja nam nobenemu ni še delalo težav.

Kvečjemu smo bili zadovoljni!

Pa še sneg smo našli! Sneg? O, presneto, me je že začelo vse bolj glodat.

A so bila veselja prevelika in široke planjave Planjave tako nežno položene, da se je skrb raje skrila.

Dolgo časa smo takole uživali.

Je pa celotno pot za/pred nami hodil še en pohodnik, ki pa je tule na vrhu sedla zavil dol proti Korošici. Smo se vsi spraševali zakaj, saj ima do doline tule vsaj še štiri ure! Ufff.

Verjamem, da Markotu res ni bilo jasno zakaj, meni pa bi to moralo biti jasno. Presneto jasno. Ampak ne. 

Pa se nismo odločili za Planjavo, bila je nekaj v megli, samo osvojit vrha pa se nam tudi ni dalo. Čemu? Na Srebrno sedlo smo šli, to je to.

Čreda gamsov na Sukalniku. Dovolj daleč, da se niso prav nič vznemirjali zaradi nas.

Do vrha Sukalnika je šlo vse ok. Vreme prekrasno.

Razpoloženje na vrhuncu.

Potem pa... Ja, seveda. Točno tisto, česar nočeš, česar se bojiš in kar si kar naprej dajal vstran. Sneg v Wizijaku. Vedno je sneg tule in vedno je presneto nevaren. Ker pač zdrčiš direkt v grapo.

Ja, nekateri se seveda pri tem sploh ne sekirajo, Marko sploh zadeve ni opazil, jaz pa sem vsak korak prav grdo zaklel. K sreči so bile stopinje dovoluj globoke, sneg pa južen. Kaj pa, če...?

Skratka, da ne govorim preveč o neumnostih, vsak od nas kakšno tako malho s seboj nosi, izšlo se je ok, upam le, da je bila dobra šola za naslednjič. Ker česa takega se preprosto ne greš, brez opreme in znanja njene uporabe že ne. Veliko bolj pametno je it čez Korošico, pa čeprav je do doline mnogo dlje.

No, potem se je vzdušje malce razbistrilo, 

jaz sem pa hitro postal veliko bolj zgovoren

in pameten. Kot vedno, ko se po prestanih skrbeh odpre cel vrelec...

Pivo je pasalo. Fejst pasalo.

In ko se je vreme začelo kisat in smo jo končno mahnili dol, je izza Planjave priletel še helikopter. Nekdo tega dneva ni preživel. In stisnilo nas je še bolj.

Vreme se je tako, rad bi verjel, da iz bolečine, čeprav mu je vseeno, skisalo do konca,

mi pa smo se malo zamišljeni še malce obirali.

Pa vendar je težko trdit, da ni bilo prekrasno!

Toliko časa smo čakali na to Srebrno sedlo, ko pa se je zgodilo, smo obstali z mešanimi občutki. Zadovoljni, zaskrbljeni, navdušeni, razočarani, ponosni, užaljeni.

Pa vendar. Z leti bo ponos in veselje in poznavanje prehodov ostalo, neumnosti in sneg pa se bodo zmleli v izkušnje. Za katere pa upajmo, da bodo naslednjič pri takih odločitvah prevagale. 

Hribi niso šala. In kljub vsem pripravam, znanju, izkušnjah in še čemu te lahko pripelje v dolino helikopter. Nesreča je pač nesreča, sam pa si si kriv, če nisi možnosti zmanjšal na minimum.

Nekih sedem ur in pol.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Hudičev Boršt

by piskec 20. december 2019 10:00

V začetku septembra 2017 sva se odločila za en krožni izlet čez Hudičev Boršt. Že dolgo nisva bila v tistih koncih, vsake toliko časa pa je treba it.

Čeprav je bilo slabo vreme, sva se vseeno odločila. Včasih naju pač niti vreme ne moti. Pa res ni nič kaj dobro zgledalo.

Ker sva hotela narest eno dolgo krožno, sva parkirala kar pred hotelom Bor.

Ne, nič kaj spodbudno vreme ni bilo.

Potem sva se pa ravnala kar po navdihu, in ker nisva še nikoli šla mimo Josipine in Senčnice in tam naokrog, sva kar desno zavila.

Kakšen novi konec je vedno dobro obiskat! 

"Na čeljust" je res bilo nekaj temu podobnega, precej strmo! Seveda me je kar gnalo v klanec, Helena pa se je nekaj razburjala in metala palice naokrog, da tako hitro pa ona že ne bo hodila! 

Pa sva šla potem malo bolj počasi. In Jakoba gledala le od daleč.

A tjale greva? A bova sploh našla v tej megli?

Na križišču pod Potoško goro megle še ni bilo.

Potem se je pa še to vse poslabšalo. Bljaki.

A začuda naju ni prav nič motilo. Kakšnega mraza ni bilo, megla pa... hja, kaj češ.

Se pa ne spomnim, da bi bile tu jeklenice? So bile? Ja?

Nova planinska koča je bila tokrat odprta, seveda sva se šla pogret in nekaj spit. Pivo po 2.5 €, čaj 1.3 €.

Razgleda na dolino je bilo ravno toliko, da ne moremo reč, da ga ni bilo.

Hiška je pa lepa, lesena. Super. Enkrat morava prit v kakem boljšem vremenu, morda celo kdaj poleti?

Pa še nisva imela dovolj, še naju je gnalo naprej, vreme pa se tudi ni dodatno kisalo.

Huda zima bo!

Na Kališče, seveda. Te poti so nama vedno blizu, od najinega prvega trekinga naprej jih skoraj vsako leto obiščeva.

Kališče, pivce po 3 € je pasalo. Presta po 1.5 € tudi.

Dol pa spet malo iz megle, malo v meglo.

Pa spet pod meglo in oblačnostjo. Vsa nasmejana, saj sva slabemu vremenu ukradla prekrasno soboto.

Pa še pri Boru so imeli poroko, vendar se vsa blatna in preznojena nisva ravno hotela rinit v ospredje.

Tamle čez in zadaj in levo, levo, pa gor pa dol pa spet desno. Tko nekak.

Potem pa kar nisva vedela, katerega naj vzameva! Kateri je zdaj naš?

Tak lep krogec je to. Ne prav malo, a zame pravo veselje! Vsaj nekaj dolžine in višincev! Sedem ur in četrt vsega skupaj.

Tags: , ,

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS