Danes bi morala na Šentiljsko. Vsaj tako je pisalo v koledarju zadnji mesec, odkar je Rajko objavil razpis. Vendar bolj, ko se je približevala sobota, bolj sem bila neodločna. Pa mraz, pa sneg, pa koleno, pa daleč, pa skupina, ki bo prehitra.  Kaj če ne zmorem? Skratka, priznam, nisem upala na 53km pot v snegu in temperaturah okoli -10°C.

Rajko, takoj se prijavljam na naslednjo, ker verjamem, da odslej teh bojazni ne bo več.

Kajti Aleš si je zamislil eno tako varno, kratko, krožno turo. Sinoči smo na občnem zboru Krtov bili zelo pogumni in se vse dogovorili. Še Janeza je uspel pregovoriti, da se zjutraj dobimo v Blagovici in naredimo del Rokovnjaške poti.

Obljuba dela dolg in tako je bilo treba ob nemogočih razmerah iti na pot, petnajst minut vožnje stran. Na cestninski postaji Kompolje so izmerili -9°C, bril je močan veter in padal je sneg. V Krtini ves dan ni zapadlo 5 cm snega, medtem, ko je nas čakala prava snežna avantura.

 cerkev Sv. Neže na Golčaju

Ampak, Janez je bil na zbirnem mestu in ni bilo druge, kot da zagrizemo v hrib. Začetnega mraza v tisti strmini proti Golčaju, ki spominja na hojo po steperju, sploh nismo več čutili. Kmalu smo odmetali dodatne puloverje in se zapodili Trojanam naproti.

 partizanski spomenik na Golčaju

Pokrajina pa je postajala vse lepša in lepša. 

 malce pomrznjeni obrazi

Po dveh urah in petnajst smo že bili na Trojanah. Privoščili smo si krofe, razen Aleša, ker sam hodi naokrog raje brez hrane, ki ga ovira. Je dobil zato krofe, ki so jih doma otroci željno pričakovali, kar v nahrbtnik.

Pot nadaljujemo čez cesto in gremo v nasprotni hrib. Pot od Trojan do planine Lipovec pelje po zasneženem kolovozu. Pot se začne vleči že po pol ure, ker je monotona. Grape, gaženje po svežem snegu po gozdni cesti počasti postaja utrudljivo in boleče za mišice  na nogah. Mine še nadaljna ura, ko končno pridemo do planšarije Lipovec.

 Lipovec

Že na daleč se vidi, da v koči ni nikogar. Nobenega dima ali drugega znaka življenja ni videti. Zato gremo naprej. Čaka nas še dobršen del strme poti do Špilka. 

Današnja pot čez Golčaj je tudi del evropske peš poti E6, vsa današnja trasa pa je del Rokovnjaške poti, ki v celotni dolžini 58km še čaka na primerno družbo, da jo dokončno spoznamo.

 Špilk 957m

Na vrhu Špilka je ličem in urejen bivak, ki nudi potrebno zavetje planincem. Tudi mi smo nameravali počiti in spiti naš čaj, vendar je temperatura v bivaku kazala -10°C, zato je bil edino pametno se čimprej spraviti ponovno v gibanje. Tokrat že v ciljno dolino.

 več kot meter snega

Vendar vremenskega olajšanja še daleč ni bilo konec. Najprej so nas na poti pričakali pravi metrski snežni zameti in druge pasti.

 rogovile pod snegom

Takšnih in drugačnih padcev ni manjkalo, ker nikoli nisi vedel, kako globoko boš stopil. Nanosi snega so zakrili vse luknje in veje v gozdu. Sledil je še najhladnejši del poti. Veter je pihal z vso močjo, nosil sneg in mraz. V trenutku so vsi moji naglavni trakovi zmrznili in otrdeli, zmrznile so rokavice. Ko sem si v naglici oblekla še rezervni pulover, je jakna, ki sem jo medtem slekla sama stala pokonci, kajti vse je bilo trdo od ledu.

 ledeni veter

Ko smo spet prišli v dolino, kar nismo mogli verjet. 19km, malo manj kot šest ur na poti in toliko doživetij.

 smejalo se nam bo še lep čas

Bi ponovili? Seveda!