No: 12/50

Datum:
22. april 2017

Trasa:
Po medvedovih stopinjah (Roška pot)

 prehojena trasa poti

Opis:
Že lani sva se spogledovala z vabilom. Pa sva vedela, da za tole še nisva bila pripravljena. Saj kondicijsko morda že gre. Vendar je potrebna še ena druga moč, ki jo črpaš iz neke trme, ki jo moraš najti v sebi. Kako bi sicer 15 ur vztrajal pri hoji? Zavzetost za moj Program 50 za 50 mi torej pomaga tudi na takih, malce težjih dogodivščinah.

Zgodnji odhod v posteljo je bil pospremljen z začudenim pogledom naših otrok. Saj še noč ni, vidva pa že spat? Pa sva vstala ob dveh, ob treh bila že v avtu in gremo proti Kočevju. Nekaj kilometrov začetne poti smo naredili v čisti temi. Pa ni bilo bojazni, da bi zašli, saj se je od starta pa globoko v gozd vila ena samo dolga kolona pohodnikov. Čez dan smo se le uspeli malce porazgubiti, včasih sva z Alešem tudi zastala in spoznala, da v vidnem polju ni ljudi. Sama, sredi Kočevskega Roga. Pragozdovi, vonj po lesu, ptičje petje, žarki sonca na svežih listih. Pravljično lepe podobe, do katerih pa vabijo kilometri gozdnih cest.

Pot je razgibana, pestra in izjemno dobro označena. Od ene do druge kontrolne točke se svet spreminja, spreminjaš pa se tudi sam. Občutki evforičnosti se prelivajo z občutki obupa. Veš, da boš zmogel, pa se na trenutke sprašuješ: »Čemu? Čemu toliko hoje?« In se pridušaš, da se v kaj takega ne boš več podal.

Na koncu pa stisk roke in tvoje ime na Priznanju. Se te dotakne in res bi najraje zajokal. Veš da si premaknil meje.

Težavnost:
Zelo zahtevno. Skupaj namerjenih 63 km, 2.400 višincev,  90.100 korakov.
 

višinski graf poti

Prehrana na poti:
Kosilo in večerjo je pripravil organizator, v nahrbtniku sva imela Epecivo in ploščice ter nekaj litrov vode.

Družba:
Aleš, Helena ter 809 ostalih pohodnikov, poznala sva le Emo. 376 nas je prehodilo celotno pot v uradni dolžini 61 km, ostali so opravili s polovičko.

Utrinki s poti:

• Na cesti ob pol štirih zjutraj: kolona vozil se v soju žarometov vije proti Kočevju. V štartnem šotoru pol petih zjutraj 500 udeležencev nestrpno čaka na štart. Vzdušje je fenomenalno. Potenciali te dežele so neizmerni!
   
• Na razcepu makadamskih poti sredi gozdov nas čaka domačin s termovkami vroče, sladke kave in keksi. Za dobrodošlico, za pozdrav. Sam je celo življenje posvetil tem gozdovom in je vesel, da lahko delček tega užijemo tudi mi. 
  
  
• Nekaj kilometrov pred ciljem, ko se vsi vlečemo kot sence proti cilju in je vsak korak neznansko težak, mimo nas, kot v sanjah v počasnem tempu priteče par. Kaj se jima mota po glavi izvem iz kasnejšega zapisa. Super sta, tako kot mi vsi.

Fotogalerija: 

Nov dan se prebuja. Kolona pohodnikov je še zelo povezana.

Čemaž (medvedji česen) in sneg in strmina Velikega Roga. 

Kočevska neskončnost gozdov.

Počitek na polovici poti.
Se je bilo treba sleči jutranje bunde, kape in pripraviti kratke rokave za vročino, ki sledi.

Voda še za čevelj ni dobra, kaj šele za v nahrbtnik.
Je bilo pač tako, da se je tale litrček zlil mimo meha kar na cunce. 

Prelesnikova Koliševka - pragozd 

V županovi družbi na kontrolni točki.

Na cilju!