V jesenski številke revije Družinska doživetja, tokrat tudi članek "Z otroki (peš) v hribe".

V opisu naj bi pokazala, kako motivirati otroke, da gredo z nami v naravo. Ali lahko tudi drugi uporabite enake prijeme, pa presodite sami. Vsak otrok (in njegov starš) je pač drugačen.

Če se v soboto zjutraj prebudiš v meglenem morju, brez vsakršne možnosti, da veter do večera pomete s tole gmoto v dolini, nimaš veliko možnosti. Se predaš in zaviješ v odejo na kavču ali pa vzameš pot pod noge.

Naše sobote so namenjene iskanju sonca in tudi tokrat smo raje zakoračili.

Tako blizu, pa tako lepo. Kamniški vrh.

Hej, tako se ne hodi! Kaj res potrebujemo še četrto in peto sled?

Čedalje bolj vroče postaja, nekateri hodijo gor v kratkih rokavih. Spodaj v megli pa je na termometru okoli ničle.

Dobre štiri ure smo porabili, da smo se naužili sonca in samotnih poti.

Sestop s sedla je izredno lep in izredno strm in prepaden. Velja biti kar pozoren, predvsem z otroki.

In ko smo spet v dolini, se razposajeno potopimo nazaj v meglo, ki kar naenkrat ni več tako hladna kot prej.

Že prejšnjo zimo mi je pogled vsakodnevno uhajal na določen hrib nekje med Menino in Veliko planino. Hrib ima izrazito poseko in prav jezilo me je, ker nisem mogla ugotoviti, kateri hrib pravzaprav gledam.  

Po karti sodeč bi lahko šlo za Lepenatko in prav blizu bom morala, da se prepričam, če imam prav. Ta teden sem spet jaz izbirala najino pot in končno predlagala kar oba, Lepenatko in Rogatec, seveda.

Vožnja do izhodišča je dolga. Kar uro dvajset sva potrebovala po avtocesti proti Celju, nato na Mozirje in Gornji grad ter še zadnji odcep do sv. Lenarta. Avto sva pustila še nekaj zavojev višje, kjer se prične strma pot na Lepenatko. Le malo sva se dvignila in že sva pustiva meglice pod sabo. Zagledala sem sosednji hrib, z "mojo" poseko počez in le ugotovila, da ves čas gledam Kašno planino, zlahka dosegljivo tudi iz Črnivca. No, lepa reč, bo pa izlet toliko bolj zanimiv.

Pobočje Lepenatke je travnato in že tukaj se razprostre pogled na Veliko planino in že pobeljene vrhove Kamniških v ozadju.

Čisto pred nosom in dlani pa je seveda Veliki Rogatec ali Rogac (tudi Rogač ter Mrtvi menih) po domače.

Poti so lepo vzdrževane, zato slediva markacijam najprej na sedlo na Kalu. Tam naju preseneti vzorno urejen in enkraten bivak na Kalu, s podpisom PD Gornji grad.

Prostor, razgledi na oranžne macesne ter meglice v dolinah, sonce in topel čaj v termovki, naju zmamijo, da posediva in enostavno le uživava podarjene trenutke.

Potem se le opremiva malce resneje, pred nama naj bi bil kos plezalne poti na Rogatec. Pot plezalno ni zahtevna, je pa zračna. Določeni predeli so nevarni za zdrs, zato previdnost res ni odveč. 

Prečenje ostrega grebena, za njim pa že krasen pogled nazaj na pobočje Lepenatke.

Od bivaka do vrha sva v slabi uri. Pot je kratka, vendar tudi zelo strma. Spet uživava v razgledih in predvsem v popolni samoti. Daleč naokoli sva edina, nekje v sosednji dolini slišiva glas gozdarske žage.

Za sestop sva izbrala drugo pot, ki pelje mimo kmetije Špeh in je označena kot lažja varianta poti.

Všeč nama je, da lahko izbirava in se ne vračava po isti poti. Izkaže se, da je tudi ta pot izredno strma in v senčnih predelih tudi zelo zdrsljiva. 

Poteka pa res večinoma po gozdu z izjemo poseke, na kateri sva videla štiri gamse, ki pa so se ob pogledu na naju tako hitro umaknili, da za fotografiranje sploh ni bilo časa.

Ob pogledu na tako domačijo, sva takoj spet začela sanjati o svojem domu nekje visoko v hribih. Morda pa naju res čaka tista hiška nekje na samem in s pogledom daleč v dolino. Če kdo ve za kakšno možnost, naj nama vsekakor sporoči.

Vode jim v teh krajih res ni primanjkovalo. Kar štirje slapovi so na poti, pri enem od izvirov je bil do nedavnega še mlin, zajezena voda pa teče tudi povsem mimo cerkve sv. Lenarta. 

Pri cerkvi se obrneva nazaj v klanec, ponovno poiščeva markirano pot, ki je polna jesenskih plodov. 

Še sto metrov višincev in znajdeva se ponovno na poti. Po občutku bi morala biti blizu mesta, kjer sva zjutraj pustila avto. In kaj ugledava, ko pokukava iz gozda?

Seveda, nekaj čuta za orientacijo torej le še imava! ;)

Za domov izbereva smer čez prelaz Črnivec in Kamnik. Pot je zelo ovinkasta, ampak krajša za deset minut. Tako sva zaključila še en krog in razrešila še eno skrivnost pobritega hriba. Da o kipečih barvah ne izgubljam več besed, priporočam tudi ostalim.

Priprava trekinga se je že zdavnaj začela.  Progo si seveda najprej zamislimo po karti, vsaj približno izberemo kontrolne točke, poiščemo zanimive kotičke, seveda še vedno s prstom na mizi, potem šele sledi tisti najbolj luštni del.

Gremo ven!

Iskanje izbranih točk v naravi - trasiranje -  je prav tako zanimivo kot tekmovanje samo. Iskanje primernih prostorov za KT in hkrati odčitavanje GPS koordinat, je čisti organizacijski del, pa vendar si znamo takole popestriti popoldneve:

Gozd se že preoblači, nabrali smo celo že nekaj kostanja, ki ga je letos zares obilo. Z zalogo kostanja za piknik res ne bomo imeli težav.

Doma imamo mojstre, ki nam preurejajo dvorišče in cevi pod zemljo. Končno bomo imeli ob nalivih malce lažji spanec. Zadnje čase nam je že majhna ploha zalila klet.

Ampak, ko gredo mojstri domov, se mi zapodimo v gozd, pa v hrib, po vsaj eno ali dve točki na progi. Temno je že, ko smo spet doma.

Se pa nam zato čez vikend ni nikamor mudilo in smo se nastavljali soncu in burili domišljijo. Pohod na Kompotelo, še bolj pa prečenje Ježa me je popolnoma navdušilo. Ne le, da imam sedaj v planu peljat Krte na ta pohod, še več; 

Tudi za naslednji Krtinski izziv - 2012 sem našla povsem novo traso. Ta bo pa res lepa!

Tule spodaj se bomo podili.