Vsako leto je enako. V času gobarske sezone imam neverjetno željo, da se zapodim v gozd in iščem tiste prave, lepe, dišeče, rjave jurčke.

In vsako leto znova se vrnem domov praznih rok,

ker ne vem točno, kje rastejo,
ker jih moje oko ne zazna med jesenskim listjem,
ker pobiram tudi tiste, ki so po videzu pravi, po lastnostih pa ne čisto,
ker dejansko sploh ne rastejo takrat, ko sem jaz v gozdu.

Letos pa je vse drugače. Jurčki res niso rastli celo sušno in toplo poletje. Dokler ni prišel moker september. In kar naenkrat so vsi znanci na netu začeli objavljati svoje fotografije z jurčki, ki rastejo kot gobe po dežju.

Bil je torej čisto pravi čas za gobarsko akcijo. Neznansko mi je bilo hudo, ko sem spoznala, da pa sem svoj čas med vikendom že obljubila za razne druge, ne ravno gobarske dejavnosti. Kaj torej? Ni mi preostalo drugega, kot ujeti še nekaj dnevne svetlobe kar po službi. Vesela sem, da me Aleš vedno spremlja, četudi je treba sredi dneva vse spustit, pa hajd v hosto!

Kajti tokrat so naju čakali. Po dva in dva v vrsti.

Ne znam opisati niti razložiti tistega občutka čiste sreče, ki me oblije, ko najdem jurčka. Kot, da gre za največji zaklad. Neverjetno. Sicer se pa se vse pozna na mojem obrazu. 

Sijem od sreče in očitno je to razlog, da se bom vračala vedno znova. Če ne po jurčke, pa v gozd. Po občutke sreče.