Malo po novem letu, ko je bil zunaj še precejšen mraz, je Aleš našel belo miško. Pred gostilno v soseščini. Ko je družbo v notranjosti povprašal, če je še kdo videl bele miši, je požel salve smeha.

Pa vendar je bilo res. Tam pod smreko je čakala bela miška na novi dom. Kaj bi lahko naredili? Opremili smo prazen akvarij s podlogo, nabavili hrano za glodalce in začeli skrbeti še za miško.

Vsakih nekaj dni ji je potrebno povsem zamenjati vse škatlice, steljo in ostanke hrane. Takrat ima več ur dela, da vse premakne po svojih željah in uredi predore ter nadstropja. Neverjeten smisel ima za gradnjo. Vsako škatlico zgrize in oblikuje v uporabno hiško, kamor hodi spat.

Kaj zelo družabna pa ni, saj nam ne daje občutka, da se sploh zaveda naše prisotnosti. Gibanje in zvok jo ne pritegneta. Reagira samo na vonje in le tako poišče tudi hrano.

Obdobja hranjenja, spanja in gradnje so se izmenjavala v nekem ciklu, bila je aktivna tako ponoči kot podnevi, pa vseeno je večina dneva prespala.

Tako je bilo zadnja dva meseca, včeraj pa se je njeno vedenje povsem spremenilo. Začela je tekati v krogih po kletki in teka neprestano že skorajda 24 ur. Ne ustavi se več, ne spi, ne je, samo teka.  Kaj je povzročilo to hiperaktivnost?

Je zbolela ali pa čuti kaj več kot mi? Včasih spremenjeno vedenje živali sovpada z zemeljskimi spremembami. Doma sedaj mene vsi čudno gledajo, jaz pa zaskrbljeno gledam miš.