Udeleženci Brkinskega trekinga smo ponovno spoznali, da se najdejo prelepi kotički polni strmih grap tudi na kraškem terenu. Ravno teren, ki je tako zelo drugačen od mehkobe gozdnih tal pa daje svojstven čar temu pohodu.

Dobimo se v Famljah oziroma na igrišču pri Vremskem Britofu.

Na startu Pohodniške trase. Ultraši so že uro pred nami in prav je tako. Čaka jih dolga pot.

Jutranji pozdrav, kratka navodila kako do točk na karti, ki jo prvič vidimo in že gremo!

Za nami je strmo prečenje do vasi Barka, ki smo jo prehodili po dolgem in počez. Vaška orientacija.

Nato pa navzdol v grapo in naprej po strugi Sušice. Še dobro, da je presahnila, sicer ne vem, kako bi plavali tukaj.

 struga Sušice

Dolga je tale struga. Suha in neizmerno lepa in divja. Le noge je potrebno paziti. Vsakič, ko stopiš mimo kamna, ti noga zdrsne v globel, pokrito z listjem. Auč, kako boli.

Gobarska sezona je na višku. V gozdu je mnogo več gobarjev kot trekerjev. Vsi pa marele kar puščamo, saj je gob v izobilju. Jurčke pa z veseljem pobiram.

 na stotine marel

Med gobami najdemo tudi take morske zvezde. 

 veliki lovkar

Pot nas vodi po osameli dolini, kjer samo opustele zgradbe pričajo o drugačnem življenju. Vendar narava jemlje nazaj. V vsaki hiši raste bujen gozd.

 mogočen mlin

Pri sv. Socerbu nas čaka Žine z vodo in sladkarijami. Vesela sva srečanja z Ano. Pot je drugače samotna. Peščica trekerjev v ospredju se drži skupaj, ostali smo raztreseni v vseh smereh naokoli. Vsak ubira svojo pot.

Saj ne vem, kaj si lahko mislim, ko pred sabo ponovno zagledam takšen teren. Razbit, razrt, prepreden, trnjav, grapast.

Pa stisnem zobe in se poženem naprej. Saj bo kmalu bolje, si mislim.

Pa ni. Teren je videti lepši , vendar ga moje noge niso vajene. Vsak kamen se premika in drsi. 

 na vrhu hriba Ajdovščina

Dokler ne pridemo do kolovoza, kjer bi lahko tekla. Pa se odločim, da raje klepe užijem dan.

 končno prelepa pot

Spet nekaj brezpotja do Dan, kjer nas zemljevid usmeri do največje ledenice na slovenskem. Tukaj so včasih hranili do 50 ton ledu za petične Tržačane. Nadvse podjetne ideje!

 preberi malo več....

Potem pa končno mehka svetloba, mehka trata, jurčki na travi. 

Kar sedla bi.

Navsezadnje sva prehodila že krepko čez napovedanih 20 kilometrov.

Še zadnja preizkušnja. Ponovno spoznavanje s kamni. Tokrat tudi malo pobliže. Kamni v zadnji grapi so povsem vlažni in spolzki. Nepreviden korak in že je padec neizogiben. Potem nadaljujeva še bolj previdno in počasi.

 struga Sušice tik pred izlitjem v Reko

Dokler ne prideva do reke Reke, ki jo je bilo potrebno prečiti. Aleš kar pogumno zakorači v vodo, jaz pa uspem ponovno prek kamnov doseči nasprotni breg povsem suha.

Utrujena, malce boleča, pa vendar dobre volje se vrneva na cilj. Sedem ur in pol za 31 km je za nama. Mnogo več in dalj, kot sva načrtovala. Zbrana druščina že veselo nazdravlja in čestita najboljšim udeležencem trekinga in letošnje lige.

Medtem, ko čakava še ultraše, se zapeljem še v Matavun in Škocjan, raziskovat moj naslednji pohod. Krtince namreč peljem čez mesec dni pogledat del prelepih poti okoli Škocjanskih jam. Inspiracijo za pohod sem seveda dobila ravno tukaj, na lanskem trekingu po tej neverjetni pokrajni.  

Ravno zaradi takih odkritij so mi trekingi tako zelo všeč. Kdaj bi sicer prehodila divje struge Sušice?

Danes bi morala na Šentiljsko. Vsaj tako je pisalo v koledarju zadnji mesec, odkar je Rajko objavil razpis. Vendar bolj, ko se je približevala sobota, bolj sem bila neodločna. Pa mraz, pa sneg, pa koleno, pa daleč, pa skupina, ki bo prehitra.  Kaj če ne zmorem? Skratka, priznam, nisem upala na 53km pot v snegu in temperaturah okoli -10°C.

Rajko, takoj se prijavljam na naslednjo, ker verjamem, da odslej teh bojazni ne bo več.

Kajti Aleš si je zamislil eno tako varno, kratko, krožno turo. Sinoči smo na občnem zboru Krtov bili zelo pogumni in se vse dogovorili. Še Janeza je uspel pregovoriti, da se zjutraj dobimo v Blagovici in naredimo del Rokovnjaške poti.

Obljuba dela dolg in tako je bilo treba ob nemogočih razmerah iti na pot, petnajst minut vožnje stran. Na cestninski postaji Kompolje so izmerili -9°C, bril je močan veter in padal je sneg. V Krtini ves dan ni zapadlo 5 cm snega, medtem, ko je nas čakala prava snežna avantura.

 cerkev Sv. Neže na Golčaju

Ampak, Janez je bil na zbirnem mestu in ni bilo druge, kot da zagrizemo v hrib. Začetnega mraza v tisti strmini proti Golčaju, ki spominja na hojo po steperju, sploh nismo več čutili. Kmalu smo odmetali dodatne puloverje in se zapodili Trojanam naproti.

 partizanski spomenik na Golčaju

Pokrajina pa je postajala vse lepša in lepša. 

 malce pomrznjeni obrazi

Po dveh urah in petnajst smo že bili na Trojanah. Privoščili smo si krofe, razen Aleša, ker sam hodi naokrog raje brez hrane, ki ga ovira. Je dobil zato krofe, ki so jih doma otroci željno pričakovali, kar v nahrbtnik.

Pot nadaljujemo čez cesto in gremo v nasprotni hrib. Pot od Trojan do planine Lipovec pelje po zasneženem kolovozu. Pot se začne vleči že po pol ure, ker je monotona. Grape, gaženje po svežem snegu po gozdni cesti počasti postaja utrudljivo in boleče za mišice  na nogah. Mine še nadaljna ura, ko končno pridemo do planšarije Lipovec.

 Lipovec

Že na daleč se vidi, da v koči ni nikogar. Nobenega dima ali drugega znaka življenja ni videti. Zato gremo naprej. Čaka nas še dobršen del strme poti do Špilka. 

Današnja pot čez Golčaj je tudi del evropske peš poti E6, vsa današnja trasa pa je del Rokovnjaške poti, ki v celotni dolžini 58km še čaka na primerno družbo, da jo dokončno spoznamo.

 Špilk 957m

Na vrhu Špilka je ličem in urejen bivak, ki nudi potrebno zavetje planincem. Tudi mi smo nameravali počiti in spiti naš čaj, vendar je temperatura v bivaku kazala -10°C, zato je bil edino pametno se čimprej spraviti ponovno v gibanje. Tokrat že v ciljno dolino.

 več kot meter snega

Vendar vremenskega olajšanja še daleč ni bilo konec. Najprej so nas na poti pričakali pravi metrski snežni zameti in druge pasti.

 rogovile pod snegom

Takšnih in drugačnih padcev ni manjkalo, ker nikoli nisi vedel, kako globoko boš stopil. Nanosi snega so zakrili vse luknje in veje v gozdu. Sledil je še najhladnejši del poti. Veter je pihal z vso močjo, nosil sneg in mraz. V trenutku so vsi moji naglavni trakovi zmrznili in otrdeli, zmrznile so rokavice. Ko sem si v naglici oblekla še rezervni pulover, je jakna, ki sem jo medtem slekla sama stala pokonci, kajti vse je bilo trdo od ledu.

 ledeni veter

Ko smo spet prišli v dolino, kar nismo mogli verjet. 19km, malo manj kot šest ur na poti in toliko doživetij.

 smejalo se nam bo še lep čas

Bi ponovili? Seveda!

Priprava trekinga se je že zdavnaj začela.  Progo si seveda najprej zamislimo po karti, vsaj približno izberemo kontrolne točke, poiščemo zanimive kotičke, seveda še vedno s prstom na mizi, potem šele sledi tisti najbolj luštni del.

Gremo ven!

Iskanje izbranih točk v naravi - trasiranje -  je prav tako zanimivo kot tekmovanje samo. Iskanje primernih prostorov za KT in hkrati odčitavanje GPS koordinat, je čisti organizacijski del, pa vendar si znamo takole popestriti popoldneve:

Gozd se že preoblači, nabrali smo celo že nekaj kostanja, ki ga je letos zares obilo. Z zalogo kostanja za piknik res ne bomo imeli težav.

Doma imamo mojstre, ki nam preurejajo dvorišče in cevi pod zemljo. Končno bomo imeli ob nalivih malce lažji spanec. Zadnje čase nam je že majhna ploha zalila klet.

Ampak, ko gredo mojstri domov, se mi zapodimo v gozd, pa v hrib, po vsaj eno ali dve točki na progi. Temno je že, ko smo spet doma.

Se pa nam zato čez vikend ni nikamor mudilo in smo se nastavljali soncu in burili domišljijo. Pohod na Kompotelo, še bolj pa prečenje Ježa me je popolnoma navdušilo. Ne le, da imam sedaj v planu peljat Krte na ta pohod, še več; 

Tudi za naslednji Krtinski izziv - 2012 sem našla povsem novo traso. Ta bo pa res lepa!

Tule spodaj se bomo podili.