Naj kar takoj povem, da je tale zapis daleč od strokovnega članka! Je le predstavitev realizacije ene mojih idej, ki je v nekaj mesecih prerastla na vsedružinsko, malce drugačno ukvarjanje z urejanjem lastnega vrtička.

Večkrat sem po spletnih straneh zasledila zapise o drugačni nasaditvi gredic, ki jih od časa postavitve naše Pixne kar pogrešam. Od nekdaj rada brskam po zemlji, posajam rože, z zelenjavo pa nisem imela sreče. Naš vrt je bil na severni strani hiše in tam res ni zraslo skorajda nič razen buč, zato smo teren zasuli in gor postavili lopo.

Kako torej začeti? Prebrala sem, da se vrtne rastline rade tudi same posejejo na razpadajočih ostankih debel, kjer je zemlja topla in mehka od živahnega razkrajanja. 

Zato smo šli v Horjul, kjer nam je Stane razrezal smrekovo deblo na velike hlode. In naš avto je prvič trpel, ko smo vozili deblo proti domu.

Izvedbo visoke grede mi je v praksi pokazal Robert - Gradiščan, ko smo kolovratili peš proti morju. Pri njemu, ki je res strokovnjak za urejanje svojega vrta, sem dejansko lahko opazovala, kako izkoristi deževnike in drug organski material za gojenje najboljše bio zelenjave.

Tako smo zgodaj jeseni začeli z zbiranjem vsega potrebnega materiala, ki je bil pri roki. Mitja se je spoprijel s praznjenjem starega kompostnika, kamor smo odmetavali predvsem pokošeno travo in ostanke žive meje.

Grede sem si zamislila v visokih zabojnikih, ki smo jih našli v akcijski ponudbi bližnjega trgovca. Za ohranjanje toplote, sem reže tapecirala z večslojnim vrteksom.

Bila je to prava delovna sobota, ko smo skupaj postavili temelje novega vrta na odsluženih betonskih ploščah, ki so zabojnike dovolj dvignile, da bo zemlja ravno prav odcedna.

V vsako gredo smo položili debel hlod. Me prav zanima, koliko let bo trajalo ogrevanje s takšno biomaso?

Suhe in sončne dni sem še naprej izkoriščala za nabiranje potrebnega materiala. Jesensko listje sva z Leandrom nagrabila po gozdu na krtinskem hribu in zvlekla vreče domov.

Za dobro "vrtno" zemljo pa smo se zapeljali vse do Krškega polja, kjer smo naložili vreče s konjskim humusom. Pravijo, da je najbolj hranilen od vseh gnojil. Kako smo vozili? Z avtom, seveda.

 foto: Tom Gomizelj

Tom je na tem polju v romskem naselju naredil nekaj čudovitih fotografij.

Končno sem imela skoraj vse sestavine zbrane in začela sem plastiti. 

Najprej izmenično smrečje, vejevje, zemlja iz kompostnika in na koncu listje.

Zadnjo potrebno plast sem nabirala že skoraj pred zimo. Strgala sem zemljo izpod korenin v gozdu in se med tem početjem ujela v ledeno past. Zadnjo plast zemlje sem položila na grede in jih pustila počivati do zgodnje pomladi. 

Spoznala sem, da jutranja zmrzal na močvirnem travniku in avtomatik ne gresta skupaj. 

Avto sem pustila na obronku gozda, ko pa sem želela domov, ni šel nikamor več. Kolesa so se vrtela na mestu, avto pa niti za ped naprej ali nazaj. Rešil me je šele Jano, ki me je z vrvjo privezano na svoj avto potegnil ven do ceste.

Februarja je bil na vrsti domači mojster, ki je naredil pokrove in visoke grede so se spremenile v prave tople grede. Zemlja se še ni prav veliko posedla, prostora za rast še ni veliko, zato bodo pokrovi primerni samo prvi in drugi mesec. Kasneje pa jih verjetno ne bomo več potrebovali.

Z veseljem smo posejali prva semena in sedaj že nestrpno čakamo kaj bo vzklilo.

Po treh tednih so vrstice mladih sadik že vidne. Veselje in pričakovanje pa je še vedno veliko. 

Nekaj dni kasneje je berivka in rukola že dnevno na naših krožnikih.

Ne vem še točno, kako bo izgledal naš vrt. Želim si samo veliko mlade solate, ki jo bom sejala vso sezono, sveže začimbe in pa seveda cvetje, veliko pisanega cvetja med zelenimi rastlinami.

In najpomembnejše, končno bo naš vrt na celodnevnem soncu! 

______________

Dodano čez leto:

V prvi gredici odlično uspevajo rdeča, rumena in bela blitva, čiliji in pehtran.

Paradižnik je predvsem previsok. Podpiram ga z 2m visokimi palicami, obrezujem kolikor se da in iščem drugo sorto za naslednje leto.

Radič štrucar in endivija. Moja solata!

V jeseni sem posejala motovilec, ki se je lepo ohranil kljub dolgi zimi. Pod pokrovi in v ogrevanih gredah z lesom v notranjosti, smo ga nabirali vse do aprila, ko je bilo potrebno gredice prenoviti za novo sezono.