Se še sploh spomnim, kdaj smo dobili evre? Tolikokrat sem že zamenjal valuto, razmerja itd., da sem že vsega hudega vajen...

Se mi je takrat EuroBillTracker zdel dobra ideja. Saj se mi še zdaj zdi, pa sem jo uporabljal le kakšen mesec, dva, vpisal le nekaj bankovcev in to je bilo to. Več se mi pa ni dalo, nisem imel volje.

Danes pa po dolgem času - treh letih - pride e-pošta:

Hi piskec, this is a hit notification email from EuroBillTracker.com. To
see more information about your hit, please follow the link in the hit
report.

X35507567477 (10e), http://www.eurobilltracker.com/notes/?id=78017384
:.. Louis de France entered this note in 31000 Toulouse (France) on 2010-03-31
:.. You entered this note in 1233 Krtina (Slovenia) on 2007-02-03
### Distance = 1075 km, time difference = 1152 days


Congratulations! By the way, you can increase your chances for getting a
hit by entering more notes, how about entering some right now? ;-)


Follow your Euro notes in their tracks
www.eurobilltracker.com

Ni slabo, 1075km! Kar dolgo pot je naredil mali bankovček za deset evrov.

Hja, se mi zdi fino, kako gre to sem in tja po svetu in sem spet navdušen, ampak dobro vem, da spet ne bom nič pisal niti gledal. Do naslednjega hit-a!

Čez cel vikend nismo nikjer bili.

Čudaki. Pa tako lepi dnevi so bili. Krti smo pohod odpovedali, tako se nisva imela kam dat. No, pa še delo okrog hiše je čakalo in čakalo in čakalo, kdaj bova nehala špancirat naokrog.

Je torej kar prav prišlo, da nismo nikamor šli.

Ampak vseeno je vikend spet tako presneto hitro minil. Nič ne pomaga, delo gor ali dol, veliko zadolžitev gor ali dol, vikend je vedno en dan premalo.

Ker se prvi treking hitro bliža, midva pa sva se prijavila na Ultro, je treba malo pregledat celotno pripravljenost.

Se znava prav oblečt? Se znava prav obut? A znava vzeti s seboj dovolj za pit? Znava jest na dolgih trekingih? Sva sploh zmožna toliko prehodit?

Vprašanj na milijone, vsak jih ima in ponoči težko spi in se premetava in razmišlja in si zamišlja in... Ja, vznemirjenje je veliko. Zato sva midva sklenila, da greva najprej na dolg trening, preizkusit in probat kako in kaj! In če lahko to narediva kar od doma, potem pa sploh!

Izbrala sva si kar Moravško planinsko pot (MPP), prazaprav en njen izvleček, saj sva hotela začeti in končati kar doma. Zato je to le delni približek MPP.

Helena je vzela dopust, jaz pa višek ur, tamaučka sva peljala še skupaj v šolo in potem krenila dogodivščinam naproti!

7:06, Krtina 311m, pred šolo, začetek!

Sva udarila kar najbližjo pot, čez Škocjan in Studenec mimo Sokliča in po stokrat prehojeni poti direkt na Murovico. Že tam se je pokazalo, kako bo danes, čimveč brezpotij bi nama uspelo najti, tem bolje!

8:38 Murovica, 743m,

 

kjer celo srečava dva človeka! Do konca sva potem srečala mnogo več traktorjev kot ljudi... Do Ciclja je potem delček najlepše poti, gozd, sicer razmočen, a zato dišeč in predvsem glasen! Vse živo!

9:10 Cicelj, 819m,

nato se zapodiva proti Sv. Miklavžu in tu že prvič udariva približek. Najin namen ni prehoditi MPP v celoti, namen je narediti en dolg trening, zato cerkvico le poslikava malo od dlje,

midva pa se zakadiva navzdol čez Katarijo na Grmače. Kdor hoče štampiljko, mora k cerkvici!

9:43 Grmače, 580m, pri kapelici,

štampiljka se nahaja na steni hiše za kapelico in je prosto dostopna:

Pot naprej do moravškega planinskega doma nama je znana še iz januarskega pohoda.

10:00 Planinski dom Moravče, 658m, med tednom zaprt,

štampiljka za MPP tu ni obvezna.

Nato pa se za naju začne še neznana pot. Naprej še nisva hodila, zato kreneva naprej z velikim zanimanjem. Občudujeva naravo in poslušava ptice, ki jih je ogromno! Teloh, kronce, mah, vse brsti in raste in živi! Pravo veselje biti takole zunaj!

Zaradi vsega malce manj paziva na pot, oziroma na odcepe in se nama (se mi) seveda zgodi:

tamle nekje na vrhu črke S bi morala najti odcep za na Slivno (kota 867m), pa ga nisva. Tam gor je štampiljka, ki pa je obvezna za MPP! Midva pač nisva šla gor, sicer se pa tudi nisva veliko sekirala, pravzaprav se mi je kar zdelo, da bom odcep zgrešil... Tako imava za zdaj le izgovor, da greva še kdaj pogledat tja naokoli. S tamaučkom se pripelješ do planinskega doma in potem naprej do Slivne, izlet bo ravno pravšenj.

10:50 se pred nama kar naenkrat prikaže Zg. Slivna, 831m. Enkrat, dolgo nazaj, smo celo že bili tu, tamauček je komaj shodil...

Direktno pod cerkvico je planinski dom na Zg. Slivni, med tednom seveda zaprt. Štempelj tu tudi ni obvezen,

potem je pa le še pot navzdol!

Mimo GEOSSa

in Sp. Slivne, kjer rastejo zanimiva drevesa:

nato pa še vedno dol, dol, dol!

Jah, to je seveda res, lepo pa je - vsaj ponavadi - vedeti, kam greš. MPP naprimer zavije iz Sp. Slivne na vzhod in pride čez dolgi ovinek, Seliše in Strmco v Kandrše. Midva pa sva spet izbrala približek in sva jo raje mahnila na zahod.

Morala bi it pa na sever, da bi vse skupaj lepo prečila, kakor sva hotela. Hja, toliko o moji navigaciji! Sem se pa spet naučil, da bi bilo lepo, če bi uporabljal kompas. Najbrž bi se manj izgubil, sigurno pa ne bi potem prišel v Vače. Vače, ej! Kar naenkrat so se znašle pred nama, kot da bi bila turista z namenom ogledati si Situlo...

Pa je imelo tudi to svojo dobro plat! Jasno! Sva se lahko spustila z verige markacij in jo planila direktno čez hribčke, dolinice in brezpotja proti Kandršam. Po pravici povedano sem bil malo izgubljen, Helena se je dosti bolje držala in se je vsaj zdelo, da ve, kam morava it. Ker vem, kdaj je treba zaupat, sem ji seveda zaupal, kar je bila pametna ideja. Jaz bi se najbrž znašel kje v Zagorju... No, vmesno brezpotje je pa vsaj meni dalo energije in veselja!

12:00 Kandrše, 476m. In zaprt bife. Jebela cesta, prezgodnja sva bila, prezgodnja! Pa ravno na tale bife sva računala!

Sva pa potem imela kosilo kar na stopnicah in sva si umazala še zadnjo plat.

Do Zagorja je bilo tule le še dvanajst kilometrov. Mnogo manj, kot do doma, ampak treba je it naprej, proti severu se zagrizeva spet v klanec, ki do Vrha pri Mlinšah niti ne popusti.

Vmes malce požigalništva in triletno kolobarjenje, oba načina se še vedno s pridom uporabljata v naših krajih:

potem smo pa že pri novi štampiljki pri turistični kmetiji na Vrhu pri Mlinšah.

12:43 Vrh pri Mlinšah, 635m.

Za pot naprej vprašava dva Ribničana, ki ravno pripeljeta suho robo. Ni ravno pametna ideja, sicer jih pa itak skoraj ne razumem tako, da naju ne moreta poslati v napačno smer...

Pot se natovije naprej proti Limbarski gori. Nekoč je morala biti kar dobro obiskana, še zdaj je lepo vzdrževana, urejena, polno kapelic ob njej,

na karti jo imam označeno kot neke kolovoze, pa bi se dalo prav lepo vozit tukajle čez. Pri Kalu nato že zagledaš Limbarsko goro čisto blizu, a se je treba najprej kar nekaj spustit, da lahko potem spet rintaš v breg!

14:00 Limbarska gora, 772m. Odprto v četrtkih, ustaviva se in si privoščiva čaj, kavo in rum. (Oba skupaj, ne vsak posebej.) In malo malice.

Časa pa ni za posedanje, je treba kar naprej, vreme se kisa, nekaj prši in nič kaj dobro ne zgleda. Dobra stran je ta, da nama do doma ostane le še en mali klanček navzgor, ostalo gre spet le in samo dol!

14:57, Vinje. V Vinjah se posloviva od MPP, mahnit jo morava proti Krtini, ne bova zavijala čez Mohor, kamor bi po MPP "morala" it.

Namesto na jug greva torej direktno proti vzhodu. No, v Vinjah je na začetku vasi štampiljka, vendar ni od MPP, nisem siguren, vendar mislim, da je za Rokovnjaško planinsko pot. Pojma nimam, nisem pa pokukal noter. Hm, zakaj pa ne?

Ta zadnji spust je hud, noge že utrujene,

15:20, ampak Gradiško, 338m, je že tu!

Sva kar vesela, do doma pa imava le še en klanček in pet kilometrov ravnine. V klanec žgeva kot da nisva danes še nikjer bila, tista ravnina potem je pa bolj zoprna. Kar ne neha se in ne neha. Sicer pa sva to že pričakovala in že na začetku sem govoril: na koncu bo tistih pet ravnih kilometrov do doma še najtežjih. No, najtežji ravno niso bili, ah, nič posebnega niso bili, saj sva bila kar naenkrat že v Krtini:

veselje s koncem in z opravljeno potjo pa sva najbolje izrazila na obvezni avtofotki (saj sva posnela le eno danes!):

16:20 Krtina, 311m, konec.

Domov pripeljeva goro žuljev, obdrgnjena stegna, raztrgane hlače (zaradi obdrgnjenih stegen!), veliko lakoto, vtisov za celo leto in ogromeeen nasmeh.

Urediva dva otroka in sebe, skuhava kosilo, pojeva in greva v ljubljano. Na kavo in potem še na pivo. Dan je na koncu dooooolg in lahko bi rekla, da sva ga polno užila. Še dobro!

Nabralo pa se je:

45,92km, 9:17:35, 1700 višinskih metrov. Najbolj sem pa vesel tempa, ki je bil 12:09/km, kar pomeni slabih pet km na uro. Za naju več kot dobro pri teh višincih in dolžini! Nič kaj veliko popuščanja skozi čas ni opaziti, kar je še bolj razveseljivo. Sva kot tanka, sicer počasna in ožuljena in oguljena, a danes bi šla lahko še enkrat! No, ja, jutri...

Sebi ima popolnoma prav, dolžine se spreminjajo s samo percepcijo dolžin. Kar je bilo včasih popolnoma nepredstavljivo (in je še skoraj zdaj), je kar naenkrat lahko obvladljivo. Za naju je to seveda še vedno zelo dolgi trening in bo najbrž tak tudi ostal še nekaj časa, a, hej, lani si ne bi upal NITI predstavljat kaj takega! Že tako je percepcija dožine čudna, namreč, prav super hudo se mi zdi, da sva šla do Vač peš. Pri tem pa sploh ne pomislim (in se mi ne zdi še bolj super hudo), da sva tudi nazaj prišla peš in da so same Vače pravzaprav blizu, če bi te tam potem avto pobral...

Tako. Zdaj samo še raziščemo par točk - kje je odcep na Slivno, kje se gre s Sp. Slivne čez Sv. Florijana v Kandrše (no, to že vemo), treba pa je narediti en manjši krogec Vinje, Sv. Mohor, Imenje, Grad Tuštanj, Murovica, da bo še zadnji del poti povsem znan in da bom znal ostale voditi tako kot so mene po Šentiljski.

Potem pa je pot za E-kipo Srčnih pripravljena. Le datum je še treba najti.

Kakor sem kar naprej pravil, a bolj malo naredil: letos je treba s tekom prej začet.

Pa sem, saj mi drugega ni preostalo. Tako ali tako se je dogodkov že toliko nabralo, da jih lahko samo še premeščam, razvrščam, nikakor pa ne več uvrščam v koledar. Pa je bil tale MKM že dolgo časa notri, v koledarju.

Zato so bile zadnje priprave pravzaprav toliko pomembne zame. In zato sem se toliko sekiral in se nato pomirjal.

Tole je bila tudi moja druga polovička, kar je seveda spet pomenilo kar nekaj vznemirjenja. Toliko vznemirjenja, da sem kar nekaj stvari pozabil doma in podobno. Eh, buča, sva morala potem v Postojni po mercatorju iskati magnezij, ker se je brihton šele tam spomnil, da ga bo najbrž kaj špiknilo v meča.

Kakšne večje zmede pa k sreči ni bilo. Še oba tamaučka sva vzela s sabo, E-kipa Srčnih je bila tako ali tako prisotna in tudi naši Krti. Kot doma, torej!

2008-ega sem tukaj prvič tekel, na osemki, lani potem nismo šli, letos pa že 21-ka!

Še pred startom smo se seveda srečali,

nato pa smo se vsak po svoje razpršili, eni leteli na wc, drugi tja, tretji sem. Jaz sem moral seveda do avta, ker sem tam pozabil vse. Pijačo, cuker, hrano, uro, vse. Ja... še dobro, da nisem zamudil.

Helena je uspela potem najti in zbrati Krte,

jaz sem pa tudi potem vse skupaj našel. Jasno! No, malo sreče v tisti gneči pa tudi lahko človek ima, anede!? In takoj je padla še avtofotka.

Potem je bil pa čas za tek. Tek. Helena je svojih osem in pol kilometrov naredila suvereno, povsem neobremenjeno in - meni se zdi, več pa naj sama pove! - lahkotno in mimogrede. Vsaj če gledam po tem, da je pa zdaj ona slikala in si dala opraviti z vsem ostalim.

No, moja polovička je bila drugačna. Pravzaprav ni bilo nič narobe z njo, bila je celo super. Morda bi lahko rekel še več kot super, enkratna celo! Ja, še danes sem navdušen, če mi je pa šlo tako dobro...

Vendar pa to, da mi je šlo dobro, ni čisto moja zasluga. Naneslo je tako, da je Marko... ah, že vemo kako je šlo, anede? No, Marko ni veliko vadil in je rekel, da ne bo delal svojih 1:30 ampak da bo raje meni pomagal. POMAGAL!!!

Kar je potem pomenilo, da je skakal naprej in nazaj okrog mene, kvasil take, da sem umiral od smeha, vtaknila sva se pa itak v vsakega, še čudno da naju karabinjerji niso kam odpeljali. Na srečo/žalost je tekel vedno toliko stran od mene, da ga nisem in nisem mogel ujet, da bi ga pahnil kam v graben...

In tako se je v vsakem klancu spomnil, da bi pa midva - ko gre ravno dol - mogoče izboljšala tempo za pet sekund. Pet sekundic samo, no! Seveda, on klancev še opazil ni, jaz sem pa že sopihal kot lokomotiva.

Če vse skupaj skrajšam... namatral sem se kar dobro, a sem ga - za moje pojme seveda - tudi dobro žgal. Tile kraški klanci so pač klanci in meni se hitro pozna na utripu in dihanju. Še sama sreča, da nisem vzel merilca pulza s seboj, ker sem bil sigurno kar naprej na 190... In če bi to vedel, bi moral zmanjšat. Zdaj pa jasno, da nisem, zgodilo se je celo, da sva 11-ti, 15-ti in 16-ti kilometer pretekla pod 6min/km! Ne se smejat, to je zame cel dosežek, tempo za znoret!

Pri sedemnajstem kilometru sem potem utihnil, tisti Orleški klanec mi ni dal dihat, sreča je bila tam blizu postojanka. Čaj sem zlil vase, pa me je že priganjal in je bilo treba it naprej. Natanko na dvajset in eno majčkeno pa se je oglasil moj strah, kar naenkrat je zašpikalo v desni mečni mišici. Ja, super, sem pomislil, samo še tega mi je treba, kilometer pred ciljem! Tako sem potem držal strah v sebi do konca, ki je k sreči prišel kar naenkrat:

Veselje je bilo seveda neizmerno, za 8 minut izboljšave svojega pb je pa človek res lahko vesel!

Veselje je bilo pa še večje, ker sta tudi Rajko in Rado še čakala v ciljnem prostoru in smo se lahko še slikali skupaj! Saj sta vsega tega onadva kriva.

Tamaučka sta se medtem, ko sva midva tekla, zabavala čisto po svoje. Sploh nista hotela z nikomer nikamor it, sta hotela bit kar po svoje. In sta poslikala en milijon slik, še najbolj so jima bile všeč (sodeč po količini slik) mažoretke... Ali sta pa pokala face.

Tako smo se imeli vsi čisto super, nato smo šli pa še k Noni in dan je bil izpolnjen. Le jaz sem bil iz trenutka v trenutek bolj lačen. Doma sem si potem naredil pol kile makaronov in skoraj vse tudi pojedel. Ha!

21.098m (21.23km po uri), 2:13:41. Rezultat iz 14. LM je torej dodobra izboljšan in to na precej težji progi, kar najbrž pomeni, da napredujem. Se pa poraja vprašanje o maratonu! Še enkrat več? In to celo na LMju, kjer je tale čas nujno potreben, da sploh grem v drugi krog! Ne, zdajle sigurno ni šans, niti fizično, kaj šele psihično! Resno se sprašujem, če bom uspel letos obljubo držat. Zdajle bi rekel seveda ne, bomo pa še videli, leto je še dolgo, treningov, tekmovanj in prijetnih zadev pa kolikor hočeš!

Ja, luštno je bilo, izredno luštno!

Danes sem šel zadnjič sprobat formo pred Kraškim polmaratonom.

Pogledat malo kako se teče v vetru in kako se obleči. Pogledat, kako bo sploh šlo. Če bo sploh šlo. Kakšen tempo ubrat? Kakšno taktiko? In tako naprej.

No, pa vse skupaj ni šlo prav dobro. Pa ne časovno, ampak bolj sem gledal kako bo kaj glava reagirala in delovala.

Dve uri in pol je namreč veliko časa za premišljevanje... in v tem času me lahko prime marsikaj, od tega, da bi šel na 6min/km, do tega da kar odidem s proge. V obeh primerih to ne bi bil dober konec, anede?!

Vse me je nekaj bolelo, goleni, meča, sklepi, gleženj, kolena. Ojej, že po petih kilometrih sem imel vsega dovolj, a sem sreča šel v eno stran, tako da mi ni preostalo drugega, kot da odtečem še nazaj. Pa mi tudi nazaj ni šlo, celo noge nekako čudno postavljam - kar sem seveda prvič opazil... in tako naprej, skratka, cel kup težav!

Nekje vmes me je prešinilo, kaj nekaj mi je, ko takole nepripravljen hodim na take teke? Dvajset, trideset kilometrov teka sem imel v mečih v zadnjih treh mesecih in jaz sem hotel zadnjič pretečt 33km kar tako? Ja? No, zdaj imam petdeset kilometrov (celih!) več kot prej, ampak tale polovička je tekmovalna in sigurno ne bom dolgo zdržal na 7min/km, vsaj kolikor se poznam, ne. Količina teka ni ravno sorazmerna mojim željam...

Upam, res zeeeeelo upam, da ne pogorim (spet) na celi črti.

Me je pa v drugem delu teka, ko sem odklopil in mi je bilo vseeno, obšlo par stvari, ki so malce nasprotne prejšnje povedanim.

Prvo je sigurno to, da še nikoli nisem bil tako dobro fizično pripravljen, kot sedaj. Morda res ne za tek, a zadnjič me PST resnično ni prav nič dosti namatrala. Danes sem tudi - pravzaprav niti ne težko - pretekel tisti presneti klanec do Gradiškega in nazaj. Mislim, da prvič brez hoje. Kar vse kaže, da sem veliko močnejši in veliko vztrajnejši in da napredujem. Ja, napredujem. Seveda pa ni za pričakovati, da bom zdaj letel in da bom imel čase 4min/km, ne, seveda da ne!

Lansko leto je bilo z rekreativnega stališča zame preposto enkratno! Vse zadane želje in cilje sem izpolnil, celo presegel. Skoraj nikjer se ni zalomilo in nobenega poraza ni bilo, vsaj večjega ne. Uspehov pa polna malha!

Najbrž je neresno pričakovati, da bo vedno tako. Da bi vsako leto lahko vse izboljševal, da bi bil kar naprej boljši. Ne bo šlo... na žalost, a vendar je vedno tako. S porazi se bo potrebno sprijazniti in jih vzeti za svoje ali pa jih sploh predefinirati v nekaj drugega, ne v poraz. Orientirati se bo treba v stvari, katere počnem z veseljem, najti čimveč zadovoljstva v trekingih, sam ravninski tek pa pač omejiti na najbolj potrebnega.

In se predvsem ne sekirati, ko kdaj ne bo šlo dobro. Saj za v hribe sem že čisto navajen, tam gre vsakič drugače, malo bolje, malo slabše, nikoli ni tako, da bi šlo le bolje in bolje. Pri teku bo tudi tako.

Seveda pa vedno ostane past, da si potem cilje zastavljaš tako nizko, da jih sigurno še zmoreš. Malo pa se je le treba potrudit, brez veze se je poditi naokoli in špilati turista. Res da je potem poraz mnogo bližje, ampak hej... če ne greš, ne veš!

Ja, še se bom udeleževal takih in drugačnih zadevščin, tudi takih, ki prav nič niso primerne zame, a mi je prav vseeno! Če mi bo všeč, če bo žur, če bo treba komu pomagat, če bo le dišalo po... ja, takoj bom letel tja! In včasih bom dobro opravil in skakal do neba in še malo dlje, in včasih bom pogrnil kakor sem dolg in širok.

A se bom upal. In se bom trudil. In se bom dajal v celoti. In se bom smejal.

Jebemti, za prvi resni tek v sezoni je devetindvajset kilometrov pravzaprav več, kot bi lahko od mene sploh kdajkoli pričakoval! Pridem pa v nedeljo peš v Sežano nazaj, briga me!

Wega ima dobro idejo. O naslovu tegale posta, ki bi baje moral biti »deseto praštevilo«.

Morda ima prav, ampak mene še vedno malce stisne pri srcu.

Ker se počutim kot da bi bil glavni akter nekih posebnih vicov: "ti, koliko pa imaš rekord na 33km?", "Ja, devetindvajset... kilometrov...".

No, pa sem izpljunil. JA, nisem pretekel PSTja, priznam! Nisem in nisem in nisem in nisem.

In mi je strašansko žal in me je strašansko sram in... Ah, kaj bi govoril, vsak sam dobro ve, kako je, ko doživiš takle boleč poraz, pri katerem sicer le zamahneš z roko, pa vendar te znotraj žre in žge in noče nikakor nehat.

O, pa koliko izgovorov imam! Koliko ti. dobrih strani tega sem našel! Koliko pohval in koliko uspeha!

Pa vendar...

Ne, brez veze. Nima pomena, da se matram in skušam opravičevat. Tudi poraze (te pravzaprav še bolj!) je treba znat ponotranjit in jih vzet za svoje. Le tako bo šlo naprej, le tako se bom morda kaj naučil, le tako bom dobil izkušnjo in se na njej tudi kaj naučil. Le tako...

Zdaj, ko sem si olajšal dušo in si - kar je najbolj pomembno - priznal poraz, grem lahko šele naprej! Zato lahko šele zdaj sploh opišem kako smo se imel na tem pravzaprav presneto dolgem preizkusu moči in pripravljenosti.

Povsem jasno je, da smo se imeli super! Kaj super, še celo bolje! Super je slaba beseda za takole druščino, ki se je zbrala, da odteče teh 33km okrog Ljubljane:

Začeli smo pri bajerju na Kosezah, sedem tekačev in ena kolesarka. Vsi pripravljeni v prav lepem sončnem vremenu smo začeli v CCW smeri, ki se nam je zdela bolj primerna.

Vsak je seveda imel svoj plan do kod, kako, kako hitro, zakaj, s čim, kje in podobno. Seveda smo morali vse te plane nekako združiti, zato smo se kar precej ustavljali, vmes pa niti ne tako počasi - glede na pričakovano razdaljo - tekli.

Moj plan je bil seveda odteči polovičko maratona za pripravo na Sežano, potem pa kakor bo že šlo. Skrit plan (ki ga vedno imam) je bil preteči cel krog, jasno, to najmanj. No, v skupini vsaj na kakšne čase ne moreš računat. Nikoli ne veš, kje, kako in za koliko časa se boš ustavljal.

Saj je kar šlo. Pravzaprav je šlo zelo v redu. Mogoče celo malo preveč v redu? Na Golovec sem šibal, dol z Golovca sem še bolj šibal, oba s Heleno sva uživala, ker naju je vleklo med drevje, v sneg, v brezpotje. Treking, kaj čva...

Po Golovcu smo bili še kar sv. trojica, nič zmatranosti še, kaj?:

Helena je super zdržala s tekom do polovičke, tam pa se je odločila za hojo naprej in tam sem jo tudi zapustil. Ni pa šlo brez fotke, na način, ki je pri nas v zadnjem času tako pomemben:

Tukaj se še vidi moj nasmešek, ki pa ni več dolgo zdržal. No, za polovičko smo potrebovali kar cele tri ure. Jebela cesta! Upam, da ne bo tako v Sežani, saj bodo prej že vsi odšli...

Potem je šlo še v redu, do Žal, kjer sem bil kar naenkrat žejen in dehidriran ko pesjan. Zakaj in čemu, nimam pojma. Je bilo sonce? Pa ne prej, ne kasneje ni bilo tako hudo, tam vmes pa... No, potem pa se je počasi začela moja kalvarija, ki se je potem v parih kilometrih kar končala. Najprej me je malce zagrabilo v levih mečih. Pa čez kak km še v desnih. In tako naprej, malce tu, malce tam. Rajko mi je dal magnezij, spil sem dovolj tekočine, na pumpi sem vzel celo še izotonik, pa vendar me je pri Leku prav prijetno zgrabilo kar v obe nogi.

Ker nisem noben junkie in prav nič ne uživam v bolečinah in si nočem naprtiti še kakšne poškodbe, sem se raje takoj ustavil in nadaljeval s hojo. Za vogalom me kliče še Helena, kje mora it in ker je le deset minut za menoj, jo počakam.

Od tam jo nato še tistih ubogih štiri, pet kilometrov kar je še ostalo, mahava s hitro hojo. Čim preneham s tekom, je z mojimi meči vse v redu in nobenega problema več nikjer. Zato seveda hodim kolikor hitro morem, Helena pa me komaj dohaja. Jaz pa ne čutim nobene utrujenosti in bi kar hodil in hodil in hodil...

Za kazen, ker sva hodila, sva si PST podaljšala še za par metrov in tako se je ura na koncu ustavila na 34,22km! 5:14, kar ni prav spodoben rezultat, ga pa vsaj ne bo težko kdaj izboljšat... Za prvič je kar v redu, morda bo še kdaj drugič in tretjič in... kdo bi vedel, kaj?

Ta pogled ni več tako prešeren kot prej, v njem se že skriva ostrina poraza, zasanjanost v daljavo pa zrcali določeno trpko izkušnjo, s katero se mora človek šele spoprijeti. Blablablablablablabla. Itd.

Sva pa vsaj prišla okrog. Ha.

Rado nas je počastil še s kremšnitami pa sem svojo tako hitro zmazal, da je tudi slikat nisem imel časa:

Škoda, da je bil dan tako presneto kratek, kar naenkrat smo morali že vsak na svoj konec in ko še k sebi nisem dobro prišel, je bilo že vsega konec... Ah, ta naša druženja, nikoli jih nimam dovolj in vedno so mi tako presneto kratka! Se pa vidimo spet v nedeljo, Sežana vabi! No, tam pa ne bomo turisti!

Sicer pa... po vsem tem nakladanju... ja, ja, seveda sem presneto ponosen! Pa devetindvajset, saj je vseeno, okrog sem pa le prišel ne da bi razpadel! Tralalala Ljubljana, obkrožil sem te!

To, da o PST nisem nič napisal, pomeni tole:

pojma nimam ali bi se veselil ali pa bi me pobralo od žalosti.

Natanko to.

Ko bom vedel, bom pa kaj napisal.

Ja, počasi že postajam živčen.

Danes sem naju namreč že prijavil na prvi treking sezone.

Seveda nama žilica ni dala miru in sva se prijavila na Ultro. Mogoče to ni najbolj dobra ideja, ampak bolje kot zdaj pravzaprav še nisva bila nikoli pripravljena. In zato, ker morava nekaj od sebe dat. In zato, da bova lahko končno užila cel dan trekinga. In zato, da se bova lahko izgubljala po mili volji. In zato, da bova začela pomlad na polno.

Pa magari končala napol crknjena po dvanajstih urah. Briga me.

Vsi ostali termini so že v koledarju in so letos na prednostni listi.

Ohoho, se že veselim, madonca! Kar nestrpen sem, kot otrok.

Pa Srečno!