Samovarovanje

by piskec 13. julij 2012 20:29

To pot smo obdelali davnega leta 2006, nekje so še potikajo slike.

Potem sva šla predlani, eno na hitro, samo Slovensko do Ledin. Napol v snegu in brez samovarovanja.

Zadnje čase pa sva sklenila, da se brez samovarovanja ne greva več tega. Zadeva je postala splošno priznana in čeprav te nekateri še vedno gledajo s pomilovanjem, bova pač potrpela. Pri čeladah se nihče več ne usaja. Najbrž bo kmalu tako tudi pri samovarovanju pa čeprav na takih, ne-feratah, ampak samo na zavarovanih poteh.

Ja, saj včasih sem tudi sam prelezel veliko tega brez vsega, le v dobrih gojzarjih, danes pa je pač drugače. In če bova zato bolj mirna, bo zadeva opravila svoje delo.

Zato sva pa morala najine nove samovarovalne komplete najprej preizkusit. Nekam it, da sploh vidiva, kako to gre, a sploh znava gor vse skupaj nataknit!? In kako počasi gre. In da malo povadiva.

Pa sva izbrala Češko kočo, pa potem naprej do Ledin in dol. Luštna tura, kratka in jedrnata in zame kar fino zračna.

Parkirišče je narejeno na novo, zdaj je na Razpotju, naprej pa je dovoljeno le za dostavo. Tudi tisto parkirišče prej je zdaj zaprto. In kakor sva na koncu slišala, bodo par vikendov kar lepo urejali promet, pisali kazni ipd.

No, tile vsi so bili za oskrbovanje koč. Da se ljudem ne da deset minut peš, če so že šli v hribe, pač ne bom nikoli zastopil. Razumem, da ti pot skrajša za uro (kot naprimer v Kamniški Bistrici Jermanca), ampak za deset minut? 

V eni urci si po strmi poti potem hitro gor. Dan je bil lep, spet vroč.

Malo sva počila, si navesila vse, kar sva imela za navesit in sva šla! Se ti zdi, da si poln nekega železja in trakov, a na koncu se sploh nič ne vidi...

Potem pa še čelade gor in se je začelo.

Pripenjanje, odpenjanje, zapenjanje, prepenjanje. Ja, dolgčas ti ni!

Malo bolj moraš pazit na korake, na to, kje so klini med jeklenicami in še kaj. 

Vmes srečujeva seveda vse, ki nimajo nič. No, nekateri imajo vsaj čelade. Jaz pa se kar pridno pripenjam.

Skozi Žrelo je šlo potem en, dva, tri, še slikat nisva imela časa. Je bilo tam res malo manj prepenjanja. Tukajle na koncu ni prav velike potrebe. Je pa vse razsuto in je prav hudo, da nekateri tukajle hodijo brez čelade... to mora kar naprej dol padat, toliko je razsutega po tleh...

Prideva gor, na vrh Žrela, se seveda moram jaz slikat kot vedno, pozicija je enkratna!

Potem sva spet malo počila, razmišljala in se odločila, da greva kar po Slovenski dol. Danes so bistvo klini, ne pa koče in ostale stvari. 

Kmalu zatem srečava celotno češko familijo, vsaj pet jih je bilo, ki je opremljena do popolnosti! Zelo pohvalno!

Vstop za dol v Slovensko je prav super. Gor sploh ne opaziš težave, dol sem pa delal razkorak kot... 

Mimo naju je potem švignil fant, ki se mi je zdelo, da se sploh ni nič držal, toliko je zaupal svojim nogam. Še na polovici nisva bila, ko je že šumel spodaj po melišču... Nepredstavljivo zame!

Potem sredi stene srečava familijo, kjer se je najstniška hči ustrašila in v joku in strahu ni hotela več ne naprej ne nazaj. Ne vem zakaj, ampak nekako sem moral pomagat in jo spravit čez ta hudo mesto dol. No, tam sem pa res razkoračen stal nad prepadom in jo varoval, da ne bi kam zdrsnila. Še sreča, da v tistem nisem prav nič videl, kje visim. Če bi... bi moral mene reševat?! Punca mi je kar nekako zaupala, še črhnila ni, pa sva sestopila tistih par deset metrov čez ta najhujše. Lovska pot je bila spodaj zaprta zaradi obnove in je familija šla po Slovenski. Ki pa je res malce huda za začetnika, no, kar precej zračna je. In če te strah prime... si na žalost ne moreš pomagat. Ni tako kot jaz, ko se mi hlače tresejo kar naprej, a se grizem in grizem in vseeno visim nad prepadi. Kot, da se bom privadil na vse tole...

Eh, kaj mi je tega treba, a?!

Se mi je pa fajn zdelo, da sem vsaj nekomu malce pomagal. In mogoče je punca zraven razumela, da lahko v življenju delaš stvari tudi če te je še tako strah. 

Evo, takle pa je ponosen uporabnik samovarovalnega kompleta, ko pride dol s stene in se postavi kot se bolj bedasto ne more postaviti. A kaj čmo, ne moremo biti povsod lepi, anede?!

Lovska je bila res nekaj zaprta, sva opazila šele čisto spodaj. Pa še to sva se spraševala ali je tole res ali ne...

Zavila sva še k Karničarju, pogledat, kaj se dogaja. Zaenkrat ni bilo še nič, a je rekel, da bo v tednu, dveh že kaka jota na voljo!

Razgled pa ima res tak, za prste obliznit!

Na koncu sva spustila bife pri Jezeru, ker je bil natrpan z ljudmi in sva našla prav božanski konec pred trgovino na Jezerskem. Pod lipo, v senčki, nikjer nikogar, samo midva, sladoled, nekdo, ki je pred uro pojedel celo vrečko pistacij in dva breezerja. O, kako je pa to pasalo!

Se je pa izkazalo, da sva vsega skupaj hodila skoraj štiri ure. Ja, počasi je šlo, a treba je vadit, vadit, vadit, pravijo!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Komentarji (2) -

Sebi
17. 07. 2012 08:02:29 #

Če želita vaditi vaju z veseljem povabim na Gonžarjevo peč. Učna ferata. Samo povejta kdaj Wink

Ps.: tudi jaz bi si upala kaj "splezati" brez samovarovanja ampak zato ga imam da ga uporabljam, knede

piskec
28. 07. 2012 13:10:40 #

Sebi, hvala, ampak tista Peč je za naju veliko prehuda...

In, ja, veliko lahko splezaš brez samovarovanja in brez gojzarjev in brez... ampak to je nekaj čisto drugega potem.

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS