Idealno življenje

by piskec 20. december 2006 12:20

Včasih sem prehiter, mnogo prehiter, še posebej v medsebojnih odnosih. Zaznavam stvari, ki jih drugi še od daleč ne vidijo, ne slišijo, ne občutijo. In zato se jim vedno zdi, da nergam takrat, ko to ni niti najmanj potrebno. Pa vendar sam zelo hitro občutim spremenjena stanja, zven besed, poglede, ki odstopajo od povprečja.

In ne morem si kaj, da tega ne bi izrazil, da na to ne bi opozoril. Vsekakor mislim, da je mnogo bolje kot čakati, da se odnosi poslabšajo do točke, ko to že vsi opazijo, vendar pa je njihovo reševanje takrat skoraj že onemogočeno.

Ja, in potem sem nergač. Nergam in sem siten in zoprn. Vedno potrebujem nekaj časa, tako kot vsi, da prepoznam težavo, da jo izdvojim od vseh ostalih namišljenih težav in stranpoti. Zaenkrat mi gre to kar dobro, le v vmesnem času je z menoj precej težko. Za resne pogovore pa tako ali tako vedno manjka časa, čeprav bi se jim morali vsi mnogo več posvečati. Zapoznele težave in nerešeni problemi sami nočejo nikamor, le čakajo na pravi trenutek, ko lahko z vso silo udarijo na plano.

Velikokrat se pokaže, da so težave notranje, zunanje so večkrat le izgovor. Res je, da je zelo težko vedeti, kje te težave so, vendar se je za njihovo rešitev priporočljivo potruditi.

Trenutno imam sam kar nekaj težav s to svojo razdrobljenostjo trenutnega življenja. Ne čutim, da bi bil komurkoli potreben, komurkoli pomemben. Ker trenutno ne zmorem delati ničesar, se ta občutek le še krepi. In sem potem ljubosumen na vse, ki si polno življenje odgovornosti in dela lahko privoščijo. In sem tečen tudi zaradi tega. Kaj hujšega kot da dnevi letijo mimo čisto brez veze. Posebej močno je to v mojih letih, ko se mi že zdi, da vsak dan šteje. Pa vendar, zakaj čuvanje tamaučka ne bi bilo pomembna zadeva, ravno tako kot delo v službi? Zakaj moški mislimo, da biti gospodinja (kar trenutno pravzaprav sem) ni povsem enako tistemu, pravemu delu? Jaz sem prvi, ki nisem takega mnenja, vendar pa vedno rabim kakšen teden vživljanja, nekaj časa, da se prilagodim. Da se sprijaznim. Saj na koncu koncev prav uživam.

Lahko pa bi iskal umik v službi, se v vedno istem okolju skrival in sploh ne hodil domov. Kot mnogo, mnogo moških. In če mi taki pravijo, da delajo ali zato, ker je treba ali zato, ker potrebujejo denar, jim nikakor ne verjamem. Služba je le umik, umik v okolje, kjer je vse v mejah vedno istega, vsak dan problemi, vendar vedno enako rešljivi. Dom, družina pa prinaša vedno nove in nove izzive, vsak dan prinese kaj takega, s katerim se nikakor ne znaš boriti, vsemu se moraš posvetiti od začetka. Naporno. Precej.

In kakor si torej človek lahko predstavlja idealno življenje? Pravzaprav nikakor drugače, kakršno je zdaj! Bi si želel imeti vse, delati samo tisto, kar bi rad, brez vsakršnega truda, se za vse nič ne truditi? Oh, to bi bil pa skoraj pekel. Veliko raje imam to, kar je. Je naporno, grozno in težavno, priznam, a edino le trud daje vsemu temu pravo vrednost.

Zdaj, ko je problem najden in idetificiran, bo vse veliko lažje. O njem se lahko pogovorim, ni več okrogel strah, je samo še lupina, ki jo lahko pogledaš z vseh strani in je na koncu preprosto rešljiva.

Jutri je pa itak nov dan. Itak.

Tags:

osebno

Komentarji (5) -

URĂ„Äâ
20. 12. 2006 13:00:37 #

(15)petnajst let gospodinja,kuharica ,varuška,hišni taxist,občasni kmetovalec in živinorejec pa še kaj.Nobene veze več z zelo dobro zaposlitvijo v finančni ustanovi.Obsojen na bivakiranje v stalnem okolju.Nobenih dnevnih sprememb.Skoraj dnevno isti obredi in ritmi.Odvisni samo od letnih časov.
Skoraj avtomatizem.Skoraj avtomatizirano je tudi občasno nerganje.Depresija ??Kaj pa je to?Ker nimam popolne svobode?Ker sem "baba" in se ne vlačim po gostilnah?Ker grem na šolske sestanke?Ker se ne morem hvaliti s sojimi dosežki?Ker nimam svojih rednih financ?Ker se žena včasih komaj privleče iz službe od utrujenosti?Ker mi pubertetni otroci razlagajo svojo logiko?Ker ni časa za mladostne hobije in veselja?
Razmišljanja o mojem življenju me včasih res "stisnejo" a to  me ne podre.Depresija v današnjem svetu je samo nezmožnost izživljanja lastnega ega in nič več.Pa če so vzroki lastni ali zunanji.Nezdravi egoizem je tista "prasica",ki nas pelje v maloro.Nekaterim je to celo všeč.Življenje v stilu:turbo life,jaz sem glavni,boli me k.za druge,uživaj dokler lahko...!
Pa saj nismo sami na tem svetu !Sočlovek drži človeka pokonci.Sam in samozadosten človek kmalu postane suha leskova veja.Se zlomi,pade na tla,zgnjije,postane prst in spet čaka na lešnik(sočloveka),da znova zraste in ozeleni ter obrodi !!

piskec
20. 12. 2006 13:08:08 #

E, Urša, jaz se čisto strinjam s teboj. A kot ti, imam tudi jaz včasih pomisleke. Na porodniški mi je bilo enkratno, sem to že dvakrat ponovil in bi še, če bo le Helena za! ;)) Enkratno in vzpodbudno je bilo.
Vendar pa meni več ali manj delajo težave prehodi iz enega v drug svet. Kar je vedno naporno. Kakorkoli, oba svetova te vabita in rad bi bil udeležen v obeh. Proti čemur pravzaprav nimam nič, a je prehanjanje med njima težka naloga, ki jo je težko opraviti. Ne znam imeti odprtih dveh front, nikakor ne. Potem sta obe "nepoštimani" in težave so tu. Ampak, kakor se vidi, se počasi kopljem ven in dan je vedno lepši!
Turbo life nas bo vse pokopal prej ali slej, res je. Vedno več je takih. Naj uživam! Samo enkrat se živi in podobno. Kot da si tukaj le zaradi lastne riti... Žalostno, a hej, to smo ljudje, a ne?

URÄ‚Äâ
20. 12. 2006 13:32:25 #

Sem opazil ja,da te matra "komunikacijski prehod" med dvema svetovoma!Poznam to "težavo".Sam se tolažim s tem,da stara mašina nekaj dalj časa rabi,da se ogreje.Včasih se tudi pokadi in poči.Potem pa prede kot star maček pozimi za toplo pečjoSmile)

Matej

Hana
20. 12. 2006 14:24:24 #

Najbolj me je pesenetila tvoja ugotovitev, da vsak dan šteje. Je to novo razmišljanje? Res je, vsak dan je nov dan, ki nam je podarjen, pa vendar imamo vsi enake probleme, ko je potrebno izstopiti iz norega vlaka vsakdanjika. Pa bi lahko bili veseli, da nam je dana možnost početi še kaj drugega. In jutri bo nov obrat, torej težav še nekaj časa ne bo konec?

piskec
20. 12. 2006 19:54:21 #

Jah, zgleda, da ima res vsa stvar nekaj opraviti z emšojem. Res je vedno težje. Obe strani morata biti dobro uravnoteženi, da je človek zadovoljen. Vsako odstopanje je motnja in, kar je čisto res: težje prilagodljivo čim starejši si. Ampak ja, človek se mora samo malo ogret, tako kot jaz tele tri dni... In zdaj, kaj? Nazaj v službo... Eh, pa smo spet tam, a ne?
In ne, Hana, težav še zdaleč ni konec! V tem se pa sigurno strinjava, kajne? Šele začele so se dobro! A saj v tem ni problem, problem je v dojemanju teh težav, ki je težaven. Dobro povedano, kajne? ;=) A ko sprejmeš model, teh težav ni več, problemi pa ostajajo, tako kot vedno, le ti se mnogo lažje boriš z njimi.

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS