Me ne razume nihče!

Kako le in zakaj bi me? Saj še sama ne znam razložiti, zakaj vedno znova in znova mučim sebe in moje drage.  Postalo je pravi trend, da malo kadilsko beštijo vztrajno ubijam in hkrati negujem že nekaj let. Nisem ne kadilka niti nekadilka. Sem vedno nekje vmes, precej verjetno v kadilskem odvajanju. Brez stalne družbe za kavo. Ravno, ko najdem koga za pod lučko, se mi spet stoži in že sem na toplem. Pa se vse spet prehitro obrne.

Ne bom razglabljala o škodljivosti kajenja in o vseh prednostih, ki jih opustitev prinaša. Vse to vemo, vendar je odločitev vsakega posameznika tista, ki odloča. Noben podatek sam po sebi ne koristi, nobena slika ni dovolj. Ni vzorca niti ni enakega vzgiba. Niti pri istem človeku ne. Mene vsakič  premakne kakšen nov razlog, premami pa vedno isti. Pomanjkanje ustvarjalnega stresa.

Nihče si pri zdravi pameti ne bi povzročal toliko nevšečnosti, enkrat, dvakrat ali celo večkrat letno. In ko mi uspe, ko mi cigarete ne dišijo več, ko spet lahko vonjam nežne dišave, ko sem v polni kondiciji za nove zmage, je na vrsti dopust. Takšen ali drugačen, dlje od doma, hitreje gre. Še preden pristanem v tujini, že imam zalogo v žepu. In krog je sklenjen.

Odločitev za opustitev kajenja je preprosta! S toliko izkušnjami to res lahko napišem.

Nikakor pa niso preprosti dnevi, ki sledijo. Pred mnogimi leti sem uspešno uporabljala Zyban. Zdelo se mi je čudežno zdravilo, negativne posledice sem obrnila v svoj prid. Spala sem zelo malo, jedla še manj, ves čas sem bila skorajda hiperaktivna in vse je bilo zelo lahko. Le nihče te ne pripravi na obdobje, ko sem odločiš in prenehaš z jemanjem zdravil. Kajti prava kriza je pride šele takrat. Tega v priročnikih ni. Očitno si že dovolj daleč, da se zaveš, da cigaret res ne potrebuješ za preživetje, pa vendar si brez oporne bergle. Do padca potem ni več daleč.

Tudi Chapix mi ni bil tuj. Kakšno leto, dve pozneje. Le, da mi sploh ni bil všeč, občutila sem vse preveč "stranskih učinkov", ki so me prestrašili. Depresija in stiska, slabosti in nočno potenje. Takrat še nisem vedela, da so tudi pri naravnem odvajanju abstinenčni učinki povsem enaki in učinkovitost pa ni nič manjša. Le kakšen dan dopusta je nujen, ker je vikend enostavno prekratek.

Pustila sem vsa pomagala in že lep čas ne jemljem ničesar več. Za preskok ponavadi potrebujem le štiri dni.

Prvi dan.

Odločitev, da jutri preneham. Zavestna odločitev je VSE in da je prava, vem takoj v naslednji uri, ker se simptomi odvajanja pojavijo že v času, ko še lahko kadim. Tečnoba in prvi znaki nestrpnosti do bližnjih izbruhnejo že dan pred dejanskim prenehanjem kajenja. Kričanje za malenkosti in popolna izguba tolerance do ostalih so prvi znaki, katere skušam čimbolj umirit.

Nasvet:
Najbolje je, da sem čimveč sama.

Drugi dan.

Brez cigarete v novi dan. Kjub temu, da nikoli ne spim dolgo, se ta dan ne morem zbuditi. Tudi dve uri kasneje se privlečem do prve kave (tokrat zelenega čaja). Zaspana sem ves dan in zaspim lahko kjerkoli. Na wc-ju, v avtu, na sestanku, seveda tudi doma na kavču. Kot, da bi želela, da dan čimprej mine, da se ure pomikajo naprej in da gre proces svojo pot. Zaradi tako hude potrebe po spanju, tega več ne počnem med tednom. Spanje med sobotnim vzponom na hrib je vsekakor manj opazno.

Nasvet:
Zavleci se nekam in prespi dan.

Tretji dan.

Zbujam se sredi noči z občutkom strašanske krivde. Počutim se kriva za vsako svoje dejanje. Za vse, na kar bi bila lahko ponosna, se v sanjah izkrivi, popači, me postavi na zatožno klop. Ne morem se opravičiti, nihče ni z mano prijazen, vse, kar naredim, je strašansko narobe.

Čez dan sem pod vplivom svojih sanj in tesnobno opazujem ljudi okoli sebe. Iščem znake nočnih sanj in gledam, koga vse sem prizadela. Bojim se zaspati.

Tehtnica pokaže 2 ali 2,5 kg več kot prejšnji dan. Mala beštija se bori za obstanek in zakrkne telo v nekakšen krč.

Nasvet:
Nič, kar danes verjameš, ni res. Svet je lep!

Četrti dan.

Raje ne kuham niti ne jem. Čutila za vonj in okus imam povsem spremenjena. Vse mi je presladko, pregrenko, prekislo in preslano. Najbolje se obnese, da dan preživim ob sadju in zeliščnih čajih, kajti napihnjena sem kot mala žabica. Dodam še pol kile na začetno težo.

Spim malo, ker se bojim tesnobnih sanj. Iščem nekaj za tolažbo. Morda malo čokolade?

Nasvet:
Zvečer zakleni kekse in ostale sladkarije.

Peti dan in naslednje dni.

Na cigarete pomislim le še enkrat na uro. Le za tren, takoj se oddahnem in dobro se mi zdi, da mi ni potrebno več iskati prostora in časa za kajenje. Ves čas se sprašujem ali mi bo tokrat uspelo malo beštijo posušiti do konca. Koliko dni, koliko mesecev je potrebno?

Je to sploh pomembno?  Vem, da me mala beštija nikoli čisto zares ne zapusti. Le potuhnjeno spi, se dela čisto majhno in čaka. Saj ima ves čas na tem svetu.