O kajenju

Me ne razume nihče!

Kako le in zakaj bi me? Saj še sama ne znam razložiti, zakaj vedno znova in znova mučim sebe in moje drage.  Postalo je pravi trend, da malo kadilsko beštijo vztrajno ubijam in hkrati negujem že nekaj let. Nisem ne kadilka niti nekadilka. Sem vedno nekje vmes, precej verjetno v kadilskem odvajanju. Brez stalne družbe za kavo. Ravno, ko najdem koga za pod lučko, se mi spet stoži in že sem na toplem. Pa se vse spet prehitro obrne.

Ne bom razglabljala o škodljivosti kajenja in o vseh prednostih, ki jih opustitev prinaša. Vse to vemo, vendar je odločitev vsakega posameznika tista, ki odloča. Noben podatek sam po sebi ne koristi, nobena slika ni dovolj. Ni vzorca niti ni enakega vzgiba. Niti pri istem človeku ne. Mene vsakič  premakne kakšen nov razlog, premami pa vedno isti. Pomanjkanje ustvarjalnega stresa.

Nihče si pri zdravi pameti ne bi povzročal toliko nevšečnosti, enkrat, dvakrat ali celo večkrat letno. In ko mi uspe, ko mi cigarete ne dišijo več, ko spet lahko vonjam nežne dišave, ko sem v polni kondiciji za nove zmage, je na vrsti dopust. Takšen ali drugačen, dlje od doma, hitreje gre. Še preden pristanem v tujini, že imam zalogo v žepu. In krog je sklenjen.

Odločitev za opustitev kajenja je preprosta! S toliko izkušnjami to res lahko napišem.

Nikakor pa niso preprosti dnevi, ki sledijo. Pred mnogimi leti sem uspešno uporabljala Zyban. Zdelo se mi je čudežno zdravilo, negativne posledice sem obrnila v svoj prid. Spala sem zelo malo, jedla še manj, ves čas sem bila skorajda hiperaktivna in vse je bilo zelo lahko. Le nihče te ne pripravi na obdobje, ko sem odločiš in prenehaš z jemanjem zdravil. Kajti prava kriza je pride šele takrat. Tega v priročnikih ni. Očitno si že dovolj daleč, da se zaveš, da cigaret res ne potrebuješ za preživetje, pa vendar si brez oporne bergle. Do padca potem ni več daleč.

Tudi Chapix mi ni bil tuj. Kakšno leto, dve pozneje. Le, da mi sploh ni bil všeč, občutila sem vse preveč "stranskih učinkov", ki so me prestrašili. Depresija in stiska, slabosti in nočno potenje. Takrat še nisem vedela, da so tudi pri naravnem odvajanju abstinenčni učinki povsem enaki in učinkovitost pa ni nič manjša. Le kakšen dan dopusta je nujen, ker je vikend enostavno prekratek.

Pustila sem vsa pomagala in že lep čas ne jemljem ničesar več. Za preskok ponavadi potrebujem le štiri dni.

Prvi dan.

Odločitev, da jutri preneham. Zavestna odločitev je VSE in da je prava, vem takoj v naslednji uri, ker se simptomi odvajanja pojavijo že v času, ko še lahko kadim. Tečnoba in prvi znaki nestrpnosti do bližnjih izbruhnejo že dan pred dejanskim prenehanjem kajenja. Kričanje za malenkosti in popolna izguba tolerance do ostalih so prvi znaki, katere skušam čimbolj umirit.

Nasvet:
Najbolje je, da sem čimveč sama.

Drugi dan.

Brez cigarete v novi dan. Kjub temu, da nikoli ne spim dolgo, se ta dan ne morem zbuditi. Tudi dve uri kasneje se privlečem do prve kave (tokrat zelenega čaja). Zaspana sem ves dan in zaspim lahko kjerkoli. Na wc-ju, v avtu, na sestanku, seveda tudi doma na kavču. Kot, da bi želela, da dan čimprej mine, da se ure pomikajo naprej in da gre proces svojo pot. Zaradi tako hude potrebe po spanju, tega več ne počnem med tednom. Spanje med sobotnim vzponom na hrib je vsekakor manj opazno.

Nasvet:
Zavleci se nekam in prespi dan.

Tretji dan.

Zbujam se sredi noči z občutkom strašanske krivde. Počutim se kriva za vsako svoje dejanje. Za vse, na kar bi bila lahko ponosna, se v sanjah izkrivi, popači, me postavi na zatožno klop. Ne morem se opravičiti, nihče ni z mano prijazen, vse, kar naredim, je strašansko narobe.

Čez dan sem pod vplivom svojih sanj in tesnobno opazujem ljudi okoli sebe. Iščem znake nočnih sanj in gledam, koga vse sem prizadela. Bojim se zaspati.

Tehtnica pokaže 2 ali 2,5 kg več kot prejšnji dan. Mala beštija se bori za obstanek in zakrkne telo v nekakšen krč.

Nasvet:
Nič, kar danes verjameš, ni res. Svet je lep!

Četrti dan.

Raje ne kuham niti ne jem. Čutila za vonj in okus imam povsem spremenjena. Vse mi je presladko, pregrenko, prekislo in preslano. Najbolje se obnese, da dan preživim ob sadju in zeliščnih čajih, kajti napihnjena sem kot mala žabica. Dodam še pol kile na začetno težo.

Spim malo, ker se bojim tesnobnih sanj. Iščem nekaj za tolažbo. Morda malo čokolade?

Nasvet:
Zvečer zakleni kekse in ostale sladkarije.

Peti dan in naslednje dni.

Na cigarete pomislim le še enkrat na uro. Le za tren, takoj se oddahnem in dobro se mi zdi, da mi ni potrebno več iskati prostora in časa za kajenje. Ves čas se sprašujem ali mi bo tokrat uspelo malo beštijo posušiti do konca. Koliko dni, koliko mesecev je potrebno?

Je to sploh pomembno?  Vem, da me mala beštija nikoli čisto zares ne zapusti. Le potuhnjeno spi, se dela čisto majhno in čaka. Saj ima ves čas na tem svetu.

Tags: ,

04 razmišljanja

Komentarji (7) -

wega , on 22. 11. 2011 13:41:41 Said:

V moji podobi tebe namreč cigareta tako zelo ni, da sem ga nekoč že uspel spraviti na slepo pego. Še posebej, ko se pridruži (spet v moji betici) neprimerno, slabo ravnanje. Takrat so se bile združile tri tako nemogoče reči, kot je Helena, cigaret in planine. Kaj pa vem, zakaj se mi je kajenje v planinah zdelo vedno nesramno. Najbrž še iz časov, ko se je povsod kadilo, pa se mi je zdelo, da v planine greš pa ja na svež zrak in sonce, ne pa na dim. En tak greh, kjer greha ni. Ali pa sem bil pač fovš tistim, ki so lahke sape na vrhu prižgali enega, jaz sem pa sopihal kot lokomotiva. Zadnje čase se je pridružilo še nekako prepričanje, da gre za eno tako neumno bahanje, naprimer Lauferja, ki MORA prižgati tik pred tekom (in tik po teku) in to tako očitno in naglas, kot da želi vsem pokazati, kako fit je, saj s cigareti doseže TAK rezultat, kakšnega bi šele če NE BI kadil. Ali pa, ko smo šli na Triglav. Vsaka pavza "hiter enga". Kot da na celi poti na Triglav ni za početi drugega kot hoditi od ene do druge čikpavze. Narobe, narobe, narobe. Poudarjam še enkrat, vse skupaj je moj problem in ne spremljevalk na Triglav, Lauferja ali tebe. Vse je v moji glavi.

No, in v moji glavi se potem zgodi kratek stik, ko se pojavi slika, ki taka vendar ne more obstajati. Moral bi videti že prej in moral bi vedeti. Pa nisem. Šli smo na prečenje grebena in se ustavili na čaj, meni pa še vedno ni bilo jasno. Kam pa je šla Helena? Hja, so se muzali, ven, na svež zrak. In še par pripomb, takih, da bi moral vedeti. Saj se je gotovo že vmes kaj omenilo, saj se je dogajalo že v preteklosti na Sladkih6 recimo, saj smo se že nekaj prej pogaovarjali ali kaj. Pa mi ni potegnilo - na svež zrak? Po vsem tem svežem zraku? Morda je šla v resnici fotografirat, opazovat razglede, kaj takega. Karkoli. Pa si se potem vrnila in seveda je zasmrdelo. Za trenutek sem bil čisto paf. Potem so se začeli sestavljati dogotki za nazaj. Ah. Helena, cigareti in planine. Tudi to obstaja.

wega , on 22. 11. 2011 14:02:52 Said:

Kadar vse skup prej spišem, potem pa kopipejstam mi vedno nekaj uide in vse skup izgubi smisel.

Tokrat sta (kot pravzaprav vedno) pri označitvi ušla prvi in zadnji odstavek, v obeh je po en stavek.

Prvi odstavek se glasi:

"Oh, ko si že omenila."

Zadnji pa:

"Potem pa že ne more biti slabo"

Hana , on 22. 11. 2011 14:34:02 Said:

Je obstajalo.

In ne, nikakor ni dobro in ne sodi nikamor več.

Če že tebi ne gre moja povezanost, kako velik problem imam torej šele jaz? Verjemi da velikega, drugače se ne bi trudila karkoli spreminjat!

Tudi tistega prečenja sem se bala ravno zaradi tega. Točno vem, kdaj sem šla čez točko preloma in da tega ne nameravam ponoviti nikdar več.

piskec , on 22. 11. 2011 16:45:33 Said:

Heh, vidva sta čudna. Jaz tega sekiranja sploh ne razumem. Ne zmorem razumet.

Se nisem prej nikoli sekiral zaradi cigaret, zdaj se pa še manj. Če kadiš pač kadiš. V dolini, mestu, na skretu ali na planini, povsod kjer se da in tudi kjer se ne da. Zame pa res nikoli ni bilo ovir. Sploh ne vem, zakaj bi človek moral motivilit in se skrivat pred otroci, pred drugimi, pred samim sabo? Saj se ne moreš skrit, hudirja! Si kadilec in kaj potem? Vsakdo lahko svojega raka hrani kakor ga pač že hoče, kdo ti lahko pamet soli?
Problem je najbrž le tam, kjer sam nočeš bit kadilec pa vseeno kadiš. Heh, to pa verjamem, da je težko, ampak... no, tu ne bom pameti solil, jaz sem imel z nehanjem pač srečo, nikoli pa ne vem ali me bo še kdaj zadelo ali ne. Kakor vemo, zverina se samo majhno in nedolžno dela, še vedno pa je tu nekje!

Drugače pa tudi jaz takih stvari, kot jih opisuje Wega, nikoli ne opazim. Le v primeru Helene je drugače - njej pač moram načrtno težit. Smile

Rad bi videl, da ti tokrat uspe, kar naprej hoditi skozi tole, ni dobro ne zate, ne za tvoje bližnje. Počasi tudi postajamo skeptični in vedno težje ti bomo pomagali, prevečkrat je bil že "volk je, volk je!".

Zato, punca, le voljo v roke in gremo tokrat brez fige v žepu!

Vreme , on 22. 11. 2011 19:34:05 Said:

Kajenje? Kaj je že to???? ;)

Hana , on 22. 11. 2011 20:40:54 Said:

Ne, nikoli mi ni bilo v javnosti prijetno s cigareto v roki, zato sem tudi imela toliko konfliktov s sabo in ostalimi.
@Vreme, to se tudi jaz sprašujem!

pajo , on 4. 01. 2012 10:48:53 Said:

3 leta me šef ni mogel sprovocirati, da bi si prižgal čik .Sedaj mu je to uspelo. Ni pa to res neko kajenje kot praviš. Če me pusti na miru enako velja pri meni za čike. Jih ne prižigam.

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading