"Oktobra pa vedno nekam", je naš moto zadnjih devet let. Le, da se je oktober že zdavnaj zamenjal za čas krompirjevih počitnic, hkrati pa se kar ne moremo odtrgati od Italije. Torej že točno vemo, da bomo v začetku novembra ponovno nekje v Italiji.
Čeravno smo za potep namenili le dva dni, pa tudi prav daleč se nismo vozili, smo se spet vrnili navdihnjeni za nove pohodniške poti.
Najprej smo se zapeljali do Verone. Izjemoma smo tokrat obiskali en malo večji trgovski center in ugotovili, kar že mnogi pred nami. Definitivno so cene nižje kot pri nas, pa lahko primerjamo ugodna oblačila v Zari ali pa kozmetiko v veleblagovnici. Zakaj moja krema za obraz pri nas stane skoraj 15€, čez mejo pa identična samo 9,5€ ?
V center Verone smo zapeljali brez pravega načrta za ogled. Malo smo se vozili naokrog, našli parking ob reki Adiži in se peš podali po mestu.
V prvih desetih minutah smo prišli z reko obiskovalcev prav do Julijine hiše in njenega balkona. Stene preddverja notranjega vrta pa so podpisane z nešteto imeni. Zdi se, da se morajo vsi zaljubljenci popisat na vsak prosti košček. Če ga ni več, si ga ustvarijo s svojo zvečilko, sveže prilepljeno na zid.
Še sprehod po živahnem mestu v prvem mraku ...
foto Flori
Ko se le odločimo vrnit do avta, pa potep postane šele zanimiv. Na reklamnem panoju sredi ozke ulice uzremo del zemljevida, kjer je smer do reke jasno vidna. Kljub občutku, da smer ni prava, nadaljujemo in prispemo do amfiteatra, druge znane znamenitosti mesta. Končno pridemo tudi do Adiže. Le da so sedaj mostovi drugačni, našega avta pa nikjer.
Spoznamo, da smo se prav zares izgubili.
Še dobro, da sem med potepom po mestu skrivaj spuščala bele kamenčke, drobtine bi mi že zdavnaj pojedle mestne ptice. V soju mesečine so nam kamenčki kazali pot domov in ob srečanju z avtom smo si vsi srečni padli v objem. :-)
Za spanje smo si izbrali Gardo. Ker sta otroka navijala za morje, smo se kompromisno odločili vsaj za jezero. Mesto, ki ima več hotelov, kot ostalih hiš, se v začetku novembra že poslavlja od turistov. Večina hotelov je zaprtih, tisti, ki še dežurajo, pa so polni. Šele v četrtem hotelu najdemo prostor, večer pa se že preveša v noč.
Malo pred polnočjo nas v sobi v 3. nadstropju preseneti potres. Z Alešem ga čutiva, otroka na srečo občutka še ne poznata. Midva malce panično pogledujeva naokrog, odpirava vrata, vendar nihče ne reagira. Mesto mirno spi, kot da se ni nič zgodilo. Še sama se prepičava, da morda pa le ni bilo nič in zaspiva. Kasneje doma pogledava na splet, kjer so potrdili, da je šlo za potres z magnitudo 3,4 stopnje.
Sončno jutro izkoristimo za družinsko rekreacijo. Igranje namiznega nogometa je že od nekdaj naša velika strast. Ali pa metanje žabic na vodi.
Pot nadaljujemo ob jezeru, kjer družno vzdihujeva nad prelepimi hribi v ozadju.
Enkrat se bomo vrnili na drugo stran in prečili tiste vrhove. Medtem so iste dne že udejanjali svoje sanje Gorazd in njegovi prijatelji.
Mi pa naprej, v slikovito dolino, po pobočjih od kraja Rovereto prek prelaza Xom proti Vičenci.
Če je kaj res gorniško zanimivega za naju, potem pojdeva kmalu po tej zgodovinski poti Monte Pasubio.
Še 18 serpentin in že smo spet v nižini in nazaj v mestu.
foto Flori
Vicenza je 1. novembra povsem prazna. Kakšno vzdušje je bilo včeraj v Veroni, danes pa še kavo komaj dobimo.
Gremo torej domov, naslednje leto oktobra pa spet... kam že? Pravzaprav že vemo.