No, v Krnici sva nekoč že bila, skupaj s tamaučkom. Le, da se on tega ne spomni, ker menda ni nič videl. Seveda, ko pa je bil še varno nošen v trebuščku. Danes pa takole:

Smo ponovili ta lep izlet, škoda le, da je koča v Krnici še zaprta. Vsaj tako piše, mi smo namreč po uri in pol hoje obrnili nazaj, ker smo bili dodobra premočeni. Tamauček se je seveda metal vsaka dva metra v sneg, ki pa je kljub debeli snežni odeji že popolnoma moker. Tako smo nazadnje lahko oželi, ne samo kombinezon, ampak tudi škornje. Težava je le, ker gremo jutri na Kofce, kjer bo spet sneg in kjer potrebujemo ta ista oblačila. Nagrado izumitelju sušilnega stroja, ki sedajle suši, kar se da. Upam, da ne stopim škorenjcev. 

Če pogledamo po zemljevidu, je pa tale Krnica res nenavadno blizu Planice, kjer sva nedavno tega preživela lep teden. Pa nas ponovno vleče v te konce? Seveda, če pa sva bila vabljena v tole čudovito kočo, kjer smo preživeli že kar nekaj izjemnih počitnic. Letos pa bojda zadnjič, torej za slovo, vendar spomini ne ugasnejo.

 Vedno nas bodo Rateče in tale koča spominjala na Nona in Nono.