Ja, šele drugič letos sem bila na Gradiškem. Kar bi znalo biti precej porazno iz zornega kota treningov ali pa spet kar obetajoče, da sem prekinila enomesečno skrivanje pred tekaškimi copati.

Kakorkoli, bila sem tam, tekla pa tako, tako. Nekako na pol. Četrt poti sem prehodila, ker sem se v začetku zagnala, kot da obvladam tempo vsaj 6 ali manj, drugo četrtino pa sem prehodila, ker je bilo na stezi toliko ledu, da nisem tvegala kakšnega hudega padca. Kajti bila sem čisto sama, danes brez ostalih tekačev in ribičev in res sem pomislila, kdo bi me reševal, če ostanem nekje na sredi poti.

Vse dobro, pa še bolj. Saj me je preveval tisti neznansko mamljiv občutek popolne svobode, ki ga stalno iščem, negujem in tudi vedno zgubim. Do naslednjič.

še slikca, res je ledeno