Čeprav je bil danes že povsem navaden delavnik z vsemi svojimi obveznostmi, ne morem pozabiti šestih nepozabnih dni v Planici. Ja, od srede do ponedeljka sva se vsak dan z Alešem vozila na Gorenjsko, občudovala vse zasnežene vrhove in si obljubljala, kaj vse bova še letos preplezala.

Vsekakor je bil dogodek s Pixno v Planici zame izjemno doživetje. Spoznala sem ekipo prizadevnih prostovoljcev, ki že leta in leta posvečajo svoj čas za ustvarjanje enega največjih dogodkov pri nas. Hkrati je bila to priložnost, pri kateri sem si nabrala polno potrebnih izkušenj, kako se vnaprej pripraviti na takšne dogodke.

Izbira prostora za Pixno v tekmovalni vasi je bila res prava. Le tako je bil prostor, vsi računalniki z dostopom do interneta in seveda velik LCD za spremljanje skokov, namenjen res pravi publiki, to je samim tekmovalcem in njihovim spremljevalnim članom. Prve so obiskale Pixno dekleta, nato zelo mladi fantje, ki so najprej pokukali na dogajanje na facebooku. Že naslednji dan in vse ostale dni pa so bili vsi prostori v Pixni zasedeni, še posebej v zgodnjih jutranjih urah. Tekmovalci so pregledovali štartne liste, rezultate drugih tekem, lokalne novice na njihovih straneh, se pogovarjali po skypu in pa seveda množično spremljali dogajanje, ki ga je tudi prek lokalne frekvence predvajala RTV Slo.

Največja ovira pri nemotenem delovanju je bil zagotovo izjemen mraz, ki nas je pričakal vsako jutro. V Pixni je bila temperatura okoli mrazišča, v nedeljo celo -2 stopinji. Občasno smo tako doživeli jutranji izpad katerega od računalnikov, ker je dobesedno zmrznil. No, malo ogrevanja z radiatorjem in klimo in zadeva je hitro delovala. Pa vendar smo namenoma imeli vrata ves čas odprta in tako smo vsi sedeli lepo v bundah in se greli vsaj ob dišeči kavi, ki sem jo pripravljala za vse obiskovalce.

Čeprav sem si predhodno pripravila kar cel seznamom opravil, ki jih bom med "čakanjem" opravila v Pixni, se je izkazalo, da nisem imela časa niti odgovoriti na vse svoje maile, kaj šele, da bi počela karkoli drugega. Ves čas se je toliko dogajalo, da so ure in dnevi minili kot en sam dolg dan.

V ponedeljek, ko so že vsi odšli, je ozračje pod Poncami še vedno valovilo v nekakšni tekmovalni omami. Tudi midva sva čisto počasi spakirala vse stvari in se kar težko poslovila. Po Pixno je prišel Marjan malo za nama in spet se je bilo potrebno vrniti v siv vsakdanjik.

Vse fotke, skoraj 500 sva jih naredila v Planici, pa so v Albumu.