Pohod na Kofce je bil planiran že za zadnji vikend v marcu. Vendar je bilo napovedano tako slabo vreme, da smo prehod raje prestavili in bomo tako v aprilu še malo bolj dejavni. Malo nenavadno je, da gremo aprila na zimski pohod, vendar smo kljub skoraj 20 stopinjam doživeli ravno to. Ker tole ni bil prvi pohod ŠD Krtov v osrčje Karavank, nas zatorej ni presenetila obilica snega na prelepi Košuti, ki se je svetila v vsej svoji lepoti.
Je bila pa pot za nekatere precej naporna. Hoja po mokrem snegu se je ugrezala, lahko kar za dolžino nog. Tako je bilo potrebno izumiti poseben drsajoč korak in se držat čimbolj na površini. Edini, ki s tem ni imel težav je dvakrat lažji tamauček, ki je skakal v luknje namerno, se pogrezal do vratu in pri tem neizmerno užival. Pravzaprav ga ni motila niti peturna hoja niti mokrota. Očitno je prišel čas, ko je dovolj močan, da nas bo lahko spremljal že skoraj povsod.
Še bolj pa je užival, ko sta z Mihom postavila zasedo visoko nad potjo in nas v koloni zasula s storži, ki sta jih pripravila čakajoč na zamudnike. Miha je trenutno njegov največji prijatelj!
