Takole je bilo z mano zadnji mesec. Bolje rečeno ni bilo. 

Nekje od februarske Španije dalje se je nabiralo in samo nabiralo. Opravki, dogovori, pomembni in manjpomembni sestanki v službi, seznam na ToDo listi se je pa daljšal in daljšal. V takih dnevih mi dopust za odkrivanje novi krajev in doživetij enostavno ne pomaga, ker pomeni samo dodaten stres. Zato je bila odločitev enostavna.

Za prvomajske praznike bomo končno doma!

Teden dni oddiha od sveta in čas, da si uredim vse, kar me preganja. Aleš sicer ne razume te moje notranje nuje, vendar mi pusti, da skačem po hiši s krpo v roki in drgnem in čistim. En cel dan za kuhinjo, drugi dan za gredice, tretji dan za teraso, četrti dan za sobe...In bolj ko sem utrujena, boljše volje postajam.

Kot da bi odstirala tančice svoje zavesti, se začno tudi stvari v mojem miselnem svetu počasi urejati in postavljati na svoje mesto.

Kaj je pomembno in kaj ni? Še nekaj dni nazaj mi je kratilo spanec, danes pa se le nasmehnem in vem, da bo vse tako kot mora biti.

Pravzaprav me je strah spoznanja, kako zelo se spremni percepcija mojega dojemanja. Zakaj je včasih vse tako težko in drugič gre vse tako zlahka. Kdaj padem v vrtinec (s)pozabe in kolikokrat lahko še izstopim?

Včasih verjamem, da je vse v moči moje volje. Da se lahko odločim za pot in jo izpeljem. Pa včasih ne gre in ne gre. 

Takrat bi morala vedeti in znati izstopiti, počakati in prisluhniti.

Nekje se rojeva nov dan, vsak dan znova.  Dovolj je, da si rečem, da bo to moj dan!