No:
33/50

Datum:
14. in 15. avgust  2017

Trasa:
1. dan: Jezerska dolina (Val Rio del Lago) – Rifugio Corsi
2. dan: Rifugio Corsi – Viš po poti Anita Goitan – sestop čez Škrbino zadnje špranje – Jezerska dolina

Opis:
Prvi dan sva šla pozno od doma, saj sva imela v načrtu le vzpon od parkirišča do koče Corsi. Pričakala naju je ekstremna vlažnost in sopara in že po nekaj minutah hoje je začelo iz naju teči. In je teklo iz vsake pore še nadaljnji dve uri in pol. Do koče sva prišla popolnoma premočena. Vsaj vode je bilo dovolj, da sva se lahko uredila in preoblekla, kajti gori je prav hitro nastopil mraz, ki ni popustil vse do jutra. Spanje na skupnih ležiščih sva rezervirala že dan prej. Še sreča, kajti vse sobe so bile polne. Pred spanjem sva še pogledovala ostenje Viške skupine, kamor sva bila namenjena.

Večer pri koči Corsi; razgled na Kaninsko pogorje

Odločila sva se, da začneva čim prej. Kakšne pol ure za nama sta šla od koče po isti poti še dva Italijana in en slovenski par. V nadaljevanju poti smo se večkrat dohitevali, prehitevali in družili na postankih.

Čeprav sva oba z Alešem prebrala kar nekaj opisov poti, je na terenu vse prebrano bolj malo zaleglo. Začela sva precej pogumno. Tudi zrahljane nihajoče jeklenice me najprej niso motile. Tudi prva izpostavljena prečenja me niso zaustavila. Sem si dala dela s samovarovanjem in je šlo. Vse do kamina.

Radovedni kozorogi.
Verjetno se jim smeje, ko opazujejo naše napredovanje. Prav nič se nas ne bojijo.

Kamin, ki se skoraj navpično spušča v globel ima vsega skupaj 4 kline. In moraš imeti zelo dolge noge, da jih dosežeš. Aleš je šel naprej in se z veliko težavo spustil. Mene pa je strah pred globino in nemoč dosega prvega klina povsem ohromila. In se nisem upala spustiti in Aleš je bil spodaj in jaz zgoraj. Kaj sedaj?

Pa sva se spomnila prebranih vsebin, da obstaja še ena pot zgoraj, ki se izogne temu kaminu in poteka po severni strani Male Špice. Zato sem se odločila, da grem po poti nazaj in se skušam prebiti po drugi poti. Na mojo velikansko srečo je takrat prišel naproti Andrej iz Cerknega. Po poti je skoraj poplesaval, bil je hiter in gibčen. Pa sem ga prosila za pomoč. V kaminu je bila dovolj njegova prisotnost, da sem si upala v zamahu spustiti na spodnji klin in potem je šlo lepo tudi naprej.

Italijana sta imela po kaminu kmalu vsega dovolj in kasneje nista niti nadaljevala na Viš, ampak sta obrnila nazaj h koči. Drugi par pa se je kaminu izognil in prišel po severni strani. Izkušnja, ki jo dolgo ne bom pozabila, hkrati pa je dodobra vplivala na nadaljnjo pot, ki naju je še čakala.

Po vrhu sva obrnila še proti Koštrunovim špicam. Vedela sva, da je kamin najtežji del poti, zato kaj hujšega ne bi smelo več biti. Pa naju je spust proti Mojzesovi škrbini ponovno prilepil ob trebušasto steno. Nihajoča varovala, polička pa ozka za en čevelj. Kako sva prišla dol, mi ni čisto jasno, vem le, da tega ne želim več ponoviti. Strah je dobil konkreten obraz. Mojzesov.

Malce pretresen pogled. Doživetje je bilo pristno. 

Stolp, ki spominja na Mojzesa, zato tudi takšno ime - "Mojzesova škrbina",
oziroma Škrbina zadnje špranje.

Tura je vsekakor izjemno lepa. Vsem, ki so vajeni plezanja, je pisana na kožo in lahko neomajno uživajo. Midva pa nisva pripravljena na ohlapne jeklenice, pomanjkanje pomagal in hudo težavne raztežaje, zato se bova takim turam v nadaljevanju raje ognila. Rekla sva si, da greva naslednjič le do koče Corsi, se usedeva na ležalnike in nekaj ur občudujeva razglede.

Težavnost:
Zelo zahtevna,  26 km, 1.800 višincev, 38.000 korakov
Kar nekaj komentatorjev na forumu Hribi net meni, da je pot Anita Goitan ena bolj zahtevnih v Julijskih Alpah.

Prehrana na poti:
kruh, sir, sveža zelenjava, e-pecivo, oreški, ploščice

Družba:
Aleš, Helena ter Urška in Miloš (smo se spoznali pri koči in naslednji dan prehodili isto pot)

Utrinek s poti:
Jutranje "obračanje ladje" tik za planinsko kočo. Ko te gledajo ostali, ki še pijejo kavo in zajtrkujejo. Ti pa po petih minutah hoje ne veš več, kam bi moral it. Četudi je pot v nadaljevanju relativno dobro označena, pri prvem razcepu za kočo ni najti oznak, kam vodi katera od treh poti.

Tako sva midva najprej krenila po pravi, pa se v nejeveri obrnila na drugo, pa že po petih minutah vlekla ven karti; papirno in interaktivno in se še pravočasno se spet vrnila na prvo pot. Šele višje nato poti dobijo svoje oznake. Sva pa zato videla čredo kozorogov, ki so v ranem jutru prišli vse do travnika za kočo. 

Še začela nisva, pa že s karto v roki.

Šele malce višje naletiva na prve oznake poti.
Oznake so samo s številkami; 627 je Anita, 625 pa pohodniška pot na Viš. Na tabli pa so samo časi do koč v obratni smeri.

Da pa nisva bila osamljena v iskanju prave poti, velja povedat, da sva srečala dve skupini, ki sta prišli gor »čez Mojzesa«, čeprav sta hoteli le po običajni poti, pa so zgrešili spodnji odcep. Zato previdno in če pred steno ne najdete prave številke, raje ne nadaljujte.

Fotogalerija:

Vstop v pobočja Divje koze.

V knjigi 55 zavarovanih plezalnih poti je opis za ta del poti sledeč: "Okoli skrajno izpostavljenega roba, kjer police zmanjka in nam pomaga samo zanesljiva jeklenica, se kar korajžno izvesimo nad praznino (kraj je zelo primeren za drzno fotografijo)".

Pot z Male špice gre po navpičnem kaminu. Na fotografiji sredi stene, kjer se vidi ozka potka pod kaminom, ki vodi v špranjo.

Divjina pod Turnom.
Hudo lepo!

Po pohodniški poti na Viš, kateri se priključimo s poti Anita G.,
ki pelje po policah ostenja Gamsove matere (spodaj levo)

Domačin z vrha se ni pustil motiti obiskovalcem.
Mirno je žulil svoje trave naprej in se nastavljal objektivom.

Pogled z Viša na Montaž.

Občutki lebdenja na vrhu so nekaj posebnega. Si srečen, da živiš.

Povratek v dolino. Pod nami, daleč spodaj je koča Corsi.

Vstop v Škrbino zadnje špranje.

Tudi potem, ko si že čez plezalni del, še zdaleč nisi blizu koče.

Spust čez Škrbino zadnje špranje (Mojzesovo škrbino) poteka po polici sredi stene. (glej črno piko)
Le ena stopa ali klin, ali pa napeta jeklenica, bi poti dala mnogo bolj priljudni izraz. Tako pa....

Pa vendar sva vse to dala čez! Tam zgoraj nekje pod oblaki.
Anita Goitan nama bo vsekakor ostala v spominu.