Čas za hojo

Letos greva vsako prosto sobotno ali nedeljsko jutro z Alešem hodit, v hrib, seve. Zaenkrat se podajava na najbližje, saj ves čas gledava na uro in se vračava čimprej, da naju ne bi doma preveč pogrešali. Za tavelike naju ne skrbi, za tamaučka, ki se zbudi še malo pred nama, pa naj greva še tako zgodaj in veselo skače po postelji, pa četudi je ura šest in zunaj tema, pa je že druga pesem.

Za danes je bil napovedan dež, pa sva to namenoma preslišala. Odpraviva se ponovno na Murovico takoj, ko se zdani in padeva naravnost v prvo ploho. Snega je ravno toliko, da je spolzko, na srečo vsaj pretiranega blata še ni. Kmalu preneha deževat, midva pa dalje z nezmanjšanim tempom. Prva etapa je iz Zaloga do Sv. Trojice, kjer nas vedno pričaka lajajoča dobrodošlica. To je edina zoprnija na celi poti, ko vaški psi renčijo nate. Verjamem, da ni nobeden popadljiv, le zoprn občutek pustijo. Sledi druga etapa, ko se pot vije po ravnini. Aleš se šopiri in vmes teče in me pusti zadaj za ovinki. Pred pričetkom tretje etape le počaka, pripraviva si gamaše in greva skupaj do vrha Murovice. Tukaj snega skorajda ni več. Za trenutke se oblačnost premakne in vidiva, da sva kar lepo nad meglo v dolini.

Potka se vleče in izmenično začneva z jambranjem, kako, da danes nisva v formi. Ne gre in ne gre tako lahko, kot bi si želela. Še malo stisneva zobe in končno jo ugledava. Klopco in najin cilj, kjer spijeva malo čaja, ki sva ga tokrat le vzela s seboj. In presenečenje, gor sva prišla še malo hitreje kot prejšnjič. Torej sploh nisva bila počasna. Kako lahko občutki tako varajo. Sicer pa je enako pri teku. Ko se ti zdi da blazno šibaš, pa prideš nazadnje še s slabšim časom, ali obratno.

Pot nazaj je bila enostavna in hitra. Ponovno naju moči dež. Ob poti med stopljenimi zaplatami snega željno pogledujem po regratu. Tako neizmerno si ga že želim. Vendar nisem našla niti enega samega samcatga, ki bi mi zbujal občutek pomladi. Ne še.

Doma zakurimo v kaminu in se grejemo in sušimo premočena oblačila. Ura je pol desetih in skupaj z otroci lahko začnemo nov dan pri zajtrku. 

Vse skupaj je del mojega velikega načrta. Je del tritedenskega uvajanja. Za mano je šele prvi teden, ko sem se veliko ukvarjala sama s sabo in s svojimi težavami. Vendar, volja je čedalje večja. Je le prišel čas, ko mi lahko uspe? Ko me lahko odločitve posvojijo, kot lahko kot naročeno berem pri Wegi?

Sicer pa še ni en teden, ko smo takole krenili na Primoža. V snegu je pot prečudovita. Res je nekaj posebnega.

Jutri pa spet. Se že veselim.

Tags:

01 hribi

Komentarji (4) -

piskec , on 7. 02. 2009 17:29:48 Said:

Šopirim, kaj?!

Treniram, t.r.e.n.i.r.a.m!  ;)

Vreme , on 7. 02. 2009 18:46:19 Said:

Lepo, lepo, prava asa sta ;).

Piskec ti pa se malo manj šopiri Smile))))))

Wega , on 8. 02. 2009 10:45:19 Said:

Joj sta luštkana. Ampak res. Tako fin občutek je, da nekje še vedno živijo čisto normalni ljudje...

Hana , on 8. 02. 2009 11:40:38 Said:

Normalnost je pa res širok pojem, še dobro. Smile

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading