Pri takih temperaturah in soncu pač ne gre ostajati doma. Zato se mi pridno potepamo in zanemarjamo urejanje hiše in okolice. Naju je danes že začelo resno skrbeti, kdaj bo prišel tisti čas, ko bomo ostali doma in malo grabili in lopatali, pomivali in kuhali.

V nedeljo smo jo mahnili do Zasavske svete gore. Z našega, severnega konca je tako blizu, da me je resno presenetila lahkotnost dostopa. Malo več kot pol ure smo potrebovali iz Viderge. Ravno prav za našega post Šentiljčana. O tem bo še veliko povedal kar sam.

Višarje? Ne, Zasavska sveta gora.

Danes smo se pa podali na Malo planino. Sva se bala, če bo za Leandra tole preveč.

Iz Stahovce do Sv. Primoža, potem pa mimo planine Kisovec do Male planine, direktno na kosilo v Domžalski dom. Bojazen je bila seveda povsem odveč. Mali je šel gor s takim tempom, da sva ga komaj dohajala, kosilo pa je bilo res izvrstno.

Ke sije sonce tako močno, izginjajo še zadnje zaplate, zato je treba sneg izkoristit in se kepat, nagajat in mavžat.

Saj, za to vendar gre!