Čas roditeljskih sestankov je precej stresen čas. Ta teden imam kar dva. Kljub temu, da sem se enkrat, ko sta bila še v osnovni šoli zarekla, da na sestanke take sorte v šolo ne pojdem več, se vsake toliko le premislim, prebijem najmanj dve uri ob poslušanju učnih programov in diagramov uspeha celotnega razreda in nato vedno znova razočarana zapustim šolska poslopja.
Na sestanke hodim predvsem zaradi mojih otrok samih. Čeprav jima zaupam in vem, da mi povesta kaj se dogaja, bi mojo navidezno brezbrižnost do skupinskih seans utegnila razumeti narobe. Če pomislim, moji starši nikoli niso prestopili praga srednje šole. Bi bilo kaj drugače, če bi? Moja srednja šola je bila zame skoraj najtežavnejše obdobje. Ker sem se morala sama dokopati do novih spoznanj, o katerih v rani mladosti nisem niti slišala, kaj šele doživela. O razdelitvi družbe na sloje, o VIPih takšnih in drugačnih, o primernosti in neprimernosti določenih ljudi. Več ali manj sama razočaranja in takrat sem vedela, da mi moja starša pri tem ne bi (z)mogla pomagati in sem njuno odsotnost celo odobravala.
Kaj pa dandanes? Mislim, da je drugače. Da sta sposobna sprejemati svet z drugačnimi očmi, kot sem bila sama. In da sta sposobna sprejemati tudi drugačnost in se celo zavzemati za pravičnost.
In zakaj govorim o stresu? Kljub temu, da sem bila nekoč tudi v svetu staršev, še vedno skušam vsaj razumeti svet šolnikov. Verjamem, da je njihovo delo drugačno in naporno, pa vendar imam še vedno občutek, da stojimo vsak na svojem bregu. In počutim se kot šolarka, ki ni naredila svoje domače naloge.