Kaj me zaznamuje na prvi dan leta? Kam gredo moje misli in kam me vleče že vsaj četrto leto zapored? Kje me najdete 1. januarja?

Odgovor je preprost, na Gradiškem jezeru! To me je prešinilo danes zjutraj, ko sem pustila avto na popolnoma praznem parkingu, zajela pomladno dišeč zrak po zemlji in vodi in z neverjetno radostjo začela svoj prvi letošnji krog. Tako se je očitno počutil tudi tale močerad, ki je del poti prehodil z mano. Pa vendar, kaj ni malce nenavaden letni čas za močerade?

Prvega januarja 2007 je bilo v znamenju uvajanja evra in po preživeti noči v službi smo družno s prijatelji pobegnili nekam ven, stran od obveznosti, na en krog okoli jezera. Pa so me po pol poti že klicali nazaj v službo, ponujali so mi celo, da pride pome taxi, ker sem bila oddaljena od avta za vsaj eno uro hoda.

Prvega januarja 2008 sem prvič prehodila krog s palicami za norveško hojo. Zdelo se mi je enkratno, palice pa so že naznanjale prihod gibalnih dejavnosti v letu, ki sledi. Predvsem sem takrat še trdila, da jaz pa že nisem za tek.

Prvi tek v letu 2009 se zgodi takoj po novem letu in to seveda, kje drugje, kot na Gradiškem jezeru! Kljub izredno nizkim temperaturam sem začela obetavno. Škoda, ker me je volja do teka med letom skoraj minila. Sem pa zato toliko bolj ponosna na desetmesečno nekajenje!

Prvega januarja 2010, lahko že tečem dva kroga okoli jezera in se pri tem ne upeham več, kot je potrebno. Med tekom mi je všeč predvsem to, da lahko v miru razmišljam o toliko stvareh, ki jih želim narediti, preizkusiti, imeti,... Super je, ker lahko dejansko vizualiziram dogodke in vedno po vsakem teku naredim kup planov za prihodnost. Manjka mi samo način, kako si vse to zapomniti. Čeprav večina zadev doma po premisleku postane kar naenkrat pretežka, neizvedljiva, pa ostane vsaj nekaj, kar me lahko vleče in usmerja naprej.

Za leto 2010 sem si tako danes s tekaškim načrtovanjem zarisala tako zanimivo in vznemirljivo dogajanje, da komaj čakam, da se prične!