V teh treh dneh smo spoznali tudi čisto drugačni vidik tekmovanja in Planice. Eno so množice obiskovalcev, politikov in takšnih in drugačnih turistov, ki trumoma obiskujejo Planico v času tekmovanja. Vendar skakalci v tekmovalni vasi živijo svoje življenje in kot da se ves cirkus ne vrti ravno zaradi njih, se mi je včasih zdelo, da so kar malce odrinjeni na sam rob. Zato smo bili kar veseli in malce ponosni, da so se ob vsaki tekmi, takoj po končanem skoku, sami takole zbrali pred Pixno in spremljali nadaljnji potek tekmovanja na LCDju, dokaj varni pred podpisov in drugih pozornosti željnih obiskovalk.

Pa vendar so napovedovali že prejšnje dni, da bo v soboto, takoj po tekmovanju velika zabava tudi v tekmovalni vasi. Namenjena je seveda tekmovalcem in njihovim spremljevalcem, ki se tako ali drugače že vsi poznajo med seboj.

Zame pa je bila tole predvsem izredno zanimiva izkušnja kulinarične ponudbe vseh sodelujočih. Ekipe so namreč pred svojimi tabori ponudile svojo hrano in popotovanje po svetovnih okusih se je lahko pričelo:

Češka in paradižniki skupaj s pivom. Zanimivo.

Na sredi vasi je še Manner postavil svoj čokoladni vrelec.

Finci so ponudili hrano z žara.

Pri francozih sem bila že malo dlje. Siri, pikantne salame, še siri in njihovo vino. Še vedno zaljubljena v Francijo.

Nemci presenečajo z velikostjo ponve. Pečejo čebulo, slanino in zelje(?), skupaj s svaljki.

Italijani improvizirajo, seveda zelo uspešno.

Naša ponudba je pestra. Najprej postrvi, nato ugledam še nedotaknjen narezek.

Poljaki so mojstri dekoracije. Vse te hruške in ostalo "sadje" so namreč siri.

Rusi so ponudili svoj izvrsten kaviar. Pa je res dober.

Švedska dekleta so že ure prej pripravljala mesne kroglice in razne druge dobrotice.

Američani me niso dovolj prepričali, da bi poskusila nekaj kot med in sir skupaj s šunko.

Zabava je verjetno trajala še dolgo v noč, vendar smo se mi kar kmalu pobrali domov. Vstajava pred peto, vsak dan prevoziva do 250 km in priznam, da sva že pošteno utrujena, čeprav tudi precej zadovoljna.