Pravzaprav je bil tole že peti Krtinski izziv. Vsako leto malce dodan, spremenjen, predvsem pa razširjen. Letos se je pač razširil čez meje Krtine in Domžal, še malo proti Litiji in Moravčam, Lukovici in Dolskem. Razširjena je bila tudi udeležba, večina rednih tekmovalcev slovenske treking lige je prišlo na zadnjo tekmo sezone. Zato je bila tudi ekipa, ki je skrbela za udeležence ustrezno razširjena, predvsem pa smo s pripravami dogodka pričeli že v zgodnjem poletju.

Iskanje primernih kontrolnih točk je najlepši del priprav. Prehodili smo še tiste hribčke, ki smo jih doslej izpuščali na račun bolj uhojenih poti, in tako na trekingu obiske uravnovesili.

Bolj ko se je bližal datum, krajši dan je postajal. Nam pa je še vedno manjkalo kar nekaj mikro lokacij, zato smo se s tamaučkom podajala na teren skoraj vsak popoldan, saj več kot uro časa na dan nismo imeli... Zvečer sem brala in iskala primerna nagradna vprašanja. Veliko zgodovine smo skupaj predelali. Ne samo bralci spletnih strani ŠD Krti in treking.si, tudi sama sem izvedela marsikaj novega o naših krajih.

... dokler nas ni ulovila noč. 

Priprava darilc za pohodnike je bila nova izkušnja. Ko sem povsem obupala nad mojimi oblikovalskimi sposobnostmi, mi je  na začetku poletja priskočila na pomoč Tjaša in dokončala materiale za tisk. Samo, da bodo HADi pravočasno! 

Aleš se je trudil s kartami. Nato se je lotil še kartončkov in opisa poti. Kako postaviti progo, da ne bo predolga niti prekratka.  Na Ultri zlahka dodaš kakšen krak ali pa ga spustiš, medtem ko na Aktivni tega ne moreš, če želiš, da ima pot svojo zgodbo. Kako torej vseeno izvesti kratko progo?

Tako je Aktivna dobila svojo vodnico, Ema se je pogumno lotila Izziva in popeljala več kot 30 pohodnikov na Trojico in na razvaline gradu, s čudovitim razgledom na Savo in Janče, v Zagorico do rojstne hiše Vege, čez Buven nazaj, na poglede Kamniških Alp in nato čez zgodovinske mline in skriti Komovec na cilj. Za nekatere je bilo hoje še vedno malce preveč, večina pa je prišla srečna in zadovoljna na malico in kostanj.

Kostanj smo obljubljali že od spomladanskega razpisa dalje. Upala sem le, da bo kostanja letos v gmajni dovolj. Pa smo naredili teden dni prej akcijo med Krtinci in se domenili da gremo kar skupaj po kostanj za Izziv. Nabrali smo ga res polne košare. 

Nabiranje je bilo luštno, potem pa je ostala tista malce manj luštna faza. Tanja in Darja sta kar rezali in rezali, pa še jima ni zmanjkalo.

Le kako naj toliko kostanja spečemo? Le kaj bi brez Janota in njegove pripravce? Čeprav smo ga vmes poslali še na drugo KT, kjer je Mare budno spremljal, fotkal in gostil Ultraše.

Medtem so v brunarici Franci, Joži in Martina skrbeli za lačne in žejne. Žine je častil sveže stisnjen jabolčnik. Marjan in Roman pa sta bila glavna distributerja za vse kar je bilo treba še pripeljat. 

Ves čas smo vedeli, da je jesen v naših gozdovih lahko zelo lepa in stiskali pesti, da bo na naš dan vsaj malo sonca. Da bi vsaj ne deževalo in bi lahko pohodniki užili vsaj nekaj razgledov na Alpe.

Ko smo zjutraj zagledali razgled čez Škocjan, nam je kar srce zaigralo. Lepšega vremena si ne bi mogli niti zamisliti. 

In kar naenkrat je bil tukaj 15. oktober, sobota zjutraj. Vsak dan pred tem smo še nekaj sestankovali, izbirali, pakirali sponzorska darila, pripravljali načrt, se dogovarjali...

Pa so nas zjutraj prvi tekmovalci vseeno prehiteli. Preden sva z Janezom odprla okno, sva že imela prve obiskovalce. Še dobro, da smo potem vse prijavljene sprejemali kar noter, v sobici s kaloriferjem. Zjutraj je bil pošteni mraz, malce pod nulo in prste sem imela takoj popolnoma trde. 

Zunaj so fantje kuhali čaj. Za prste in telo malce ogret.

Zmrzovala pa je tudi naša ekipa na prvi KT. Darja in Dejan sta premrzla čakala na Ultraše in nato še na Pohodnike. Ravno, ko se je sonce dotaknilo njune mize, sta pospremila zadnjega tekmovalca in se vrnila na zborno mesto.

Najbolj neverjetni pa so bili prihodi na njuno točko. Tekmovalci so prihajali res iz vseh smeri. Najbolj zagreti so splezali celo čez zid. 

Medtem smo mi na zaslonih spremljali potek tekmovanja skorajda v živo. Pet tekmovalcev je krenilo na pot s sledilnimi napravicami, ki so nam omogočale spremljanje njihove poti po zemljevidu. Bilo je silno zanimivo videti, kako se odločajo na terenu. Iz Gradiškega na Limbarsko sta najhitrejša tekmovalca izbrala pot ob avtocesti. Domačinom, ki se podamo vedno po grebenu, se je to zdelo zelo nenavadno, navsezadnje pa stanam pokazala, da je tam res najkrajša pot. 

Otroci so se več ali manj cel dan podili naokrog po prireditvenem prostoru pri gasilcih na Studencu. Samo, da se je dogajalo in nihče ni čutil kakšne hude potrebe po dodatni pozornosti.

Na tretji KT, ki je vzbudila kar nekaj zanimanja po vasi, sta bili najbolj delovni tabornici; Petra in Tadeja. Prav vsi tekmovalci so prišli do Vege, vsakega sta popisali in vodili vmesne čase.

Aleš se je na startu trudil čim hitreje povedati karkoli o progi. Koliko so si tekmovalci sploh lahko zapomnili v tistem mrazu. Vsi so čakali čimprejšnji odhod. Start Ultre je bil ob 8h, večina tekmovalcev se je pognala v tek. Dobili pa smo tudi dva nova tekmovalca, ki sta bila kmalu zelo razočarana, ker pohod ni bil tak, kot sta pričakovala. Verjetno bi se izvrstno ujela s planinskimi pohodniki in z vodenim načinom hoje po poti. 

Pohodniška je pričela ob 9h. Na startu so tekmovalci izbrali vsaj tri smeri in začetek je bil precej konfuzen. Kako do prve KT si seveda vsak tekmovalec sam določi in točno takšna je bila slika na začetku. Pa vendar so slej kot prej vsi prišli točno tam, kamor so bili namenjeni.

Pohodnike z Aktivne sta ob 10h Marjan in Roman spremljala del poti v svetlečih jopičih in z njimi varno prečila moravško cesto. Šele tam so si lahko tekmovalci dali duška in tekli po progi do cilja. Tevž, Žan in Peter so jo pretekli v dveh urah in petnajst minut.

Janez U. in Žine sta hitro končala s Pohodniško traso, nato pa se pridružila spremljanju prihoda tekmovalcev v cilj. Matjaž je sprotno objavljal rezultate na spletu in spremljal izračune skupnih časov, ki so šele na zaključni tekmi določili zmagovalce Lige. 

Janez in Dejan sta mi na cilju pomagala beležiti rezultate. Tekmovalci so prihajali tako pogosto, da nisem uspela napisati vseh diplom do podelitve prvih treh mest.

Za podelitev nagrad za Krtinski Izziv 2011 smo določili Mareta. Pozna takorekoč že vse tekmovalce tudi s prejšnjih trekingov. Predvsem pa je že sam stal na stopničkah v Bovcu.

Program je spretno povezoval Janez Udovič, včasih tudi sam organizator trekingov na Jezerskem in Okoli Storžiča.

Na stopničkah pa sem bila tudi sama. Kljub temu, da se nisem udeležila dveh trekingov sezone, mi je uspelo dobiti priznanje za deveto mesto med ženskimi tekmovalkami v Ligi. Bravo in čestitke vsem puncam, tistim malce hitrejšim kot ostalim, za pogum in vztrajnost.

Potrebovala sem nekaj dni, da sem lahko strnila vse vtise. Vsega je bilo skrajda preveč. Pred dogodkom sem bila tako zelo na trnih, malce nespeča od vseh podrobnosti, v velikem pričakovanju. Potem pa je za čas zazijala velika praznina.

Sedaj že vem, da smo dogodek z našo ekipo izpeljali najbolje, kot smo v tistem dnevu lahko.