Še en dan mi je ostal, en dan brez hotela, prost do večera, ko sem lahko odletela proti domu.

 Union Square

Po prvotnem planu bi se lahko mirno zasedela v parku ob kupu novih paperbackov in čakala na zgodnje večerno sonce, ko bi se morala od mesta poslovit. Saj sem poskusila, zdržala eno uro, pa nisem imela miru.

Twin Peaks.

Vsa leta od grozljive serije, ki jo nikoli nisem marala, ker jo tudi nikoli nisem zares razumela, sta mi Twin Peaks dvojčka povzročala nelagoden občutek. Čeprav nimata nobene povezave s serijo, razen imena. Pa vendar. Zakaj ne bi enkrat za vselej opravila še s tem?

Medtem ko je Aleš hodil in hodil na Primoža, sem jaz iz zadnje postaje vlaka hodila in hodila dokler nisem prišla na najvišji vrh sredi mesta.

Tukaj je fantastičen panoramski razgled na mostove, na center, na obalo in vse parke.

Šele doma so me opozorili, da na mojih fotkah ni ljudi. Pravzaprav res. Moje destinacije so bile tako čudovito samotne, kot, da nisem bila sredi milijonskega mesta, ampak očitno povsod iščem in najdem povsem samotne kotičke. Saj so bili obiskovalci tudi na hribu, tudi drugi so si ogledali razgled s pomočjo in razlago lokalnih vodičev, ki so jih nato strpali nazaj v kombi in lahkotno odpeljali v dolino. 

Jaz pa spet pot pod noge, saj teh dišav, cvetlic in podrobnosti vseh ljubkih hiš res ne bi doživela, če bi samo odbrzela mimo. Le od kje sem doma, se spet sprašujem?

 Grenlandija in ledeniki

Pot domov je bila dolga, zaradi bruhajočega vulkana še malo bolj, saj so let v zadnjem trenutku preusmerili nad Islandijo. Pa vendar sem bila še isti dan doma, kajti že naslednji dan pa je bilo letališče v Munchnu spet zaprto.

Tako je, doma sem in tu ostanem (do naslednjič).