Nedeljsko potepanje

Med iskanjem izhodiščne poti za naš naslednji pohod društva, ki bo kar na sam vrh Montaža ali Poliškega špika po naše, smo se sprehodili po planini Pecol. Kako zelo je planina neizmerna, smo spoznali, ko smo naredili manjšo krožno pot po pobočju in za to potrebovali cele tri ure.

 planina Pecol

Med hojo po pobočju planine Pecol smo večkrat videli tudi zajetne bele kupe peska, pa tudi kar nekaj lukenj v podzemna bivališča.

 sveže izkopani vhodi v podzemne rove

Upala sem, da so bivališča res svizčeva in da tamaučka ne učim kakšnih bedarij. Do sedaj sem svizca videla samo enkrat, zelo od daleč, nekje na poti na Krn. Slišali pa smo tudi presunljive žvižge, ki so parali nebo. Ker so ptice letele nizko nad nami, smo bili prepričani, da se oglašajo ujede. Svizci so zelo plahe živali. Kakor hitro opazijo morebitno nevarnost, se oglasijo s piski in če se nevarnost, recimo človek, še bolj približa, se urno poskrijejo v svojih rovih. Niso pa povsod tako plašni: ob poteh z veliko obiskovalci in ob obleganih kočah znajo biti precej zaupljivi. Takrat smo  se dvignili že na 1870 nadmorske višine, ko smo zagledali prelepo mini dolinico, polno cvetja in velikih kamnov. Povsem nepričakovano smo se znašli v Deželi svizcev.

 dežela svizcev, v ozadju Montaž

Sedli smo in občudovali naravo, ko se kar naenkrat na sosednjem kamnu prikaže svizec. Nato še eden. Kriknila sem od navdušenja in kazala Alešu, naj fotka. Svizca sta bila še precej daleč, zato je Aleš uporabil kar daljnogled. Skoraj si nismo upali dihati, da ga ne bi premotili.

 svizca na skali

 fotkanje svizca prek daljnogleda

Pogled na ostale skale nas je prepričal, da smo na obisku v čisto pravi deželi svizcev. Skoraj za vsakim kamnom nas je gledala zvedava glavica. Ko so ugotovili, da najbrž nismo nevarni, so se mirno pasli in družili, ne meneč se za našo prisotnost. Doživetje je bilo res nenavadno. Posebej sem vesela, da je bil zraven tamauček, ki jih je prvič videl v živo.

Rod svizcev je precej številen, največ vrst živi v Severni Ameriki in Aziji, Evropo pa naseljujeta dve vrsti, in sicer alpski ter stepski svizec, ki v živi pri Črnem morju. Alpski svizci (marmota marmota) živijo v skalnatih predelih Alp in Krpatov na nadmorski višini 1500 - 3000 m. Pred zadnjo poledenitvijo so bili razširjeni širom po Sloveniji, o čemer pričajo pogoste najdbe okostij, zaradi ledene dobe pa so iz naših Alp izginili. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. Naselili so jih tudi v Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.

Svizci so sorodniki veverice. Zrastejo do 70 cm, rep pa meri okoli 15 cm. Tehtajo od tri pa do osem kilogramov, kar je odvisno predvsem od letnega časa. Telo je čokato in robustno. Noge so kratke, na prstih pa imajo močne kremplje, ki jim še kako prav pridejo pri kopanju rovov. Dlaka je rjavkasta in kratka. Po zgornji strani so nekoliko temnejši, posebej še okrog glave. Samica je breja 33-34 dni in skoti v enem leglu 2 - 4 mladiče, včasih celo 7. Ob rojstvu so mladiči slepi, spregledajo šele po 1 mesecu.

 samica z mladičkom

Svizci so dnevne živali, ki živijo v nekakšnih družinskih skupnostih, le-te pa sestavljajo kolonijo do največ 12 osebkov. Najraje naselijo južna pobočja alpskih pašnikov in travnikov nad gozdno mejo. Pomembna so tudi tla, saj mora biti dovolj prsti, da si vanjo lahko izkopljejo mrežo rovov. Vhod v glavni rov je običajno pod kakšno skalo, svež rov pa prepoznamo po sveže izkopani zemlji. Rovov je več, le eden pa je glavni, v tem družina tudi prezimi. Ostali rovi so poletni, kjer svizci preživijo noči ali pa se v njih skrivajo pred plenilci. Tam, kjer je veliko skal in naravnih razpok, se svizci, namesto da bi kopali poletne rove, zadržujejo tudi med njimi.

 svizec pred poletnim rovom

Ob vhodu v njihovo domovanje vedno straži eden od članov skupine, pripravljen da z žvižgom opozori ostale na nevarnost. Med sabo se sporazumevajo z žvižgi, torej zvočno, in s pomočjo vonjav. Iz žlez, ki jih imajo ob straneh glave na licih, izločajo posebne izločke, ki jih nanašajo na obrobne dele svojega območja, ter na ta način obveščajo sovrstnike o zasedenosti območja. Njihova najhujša sovražnika v Alpah sta lisica in planinski orel.

 straža pred vhodom v domovanje

Večji del dneva preživijo v iskanju hrane, kar še posebej velja za jesenski čas, ko si nabirajo zalogo za dolgo zimo. So rastlinojedi. Na dan potrebujejo preko kilograma različnih trav in zelišč. Oktobra ali novembra se odpravijo k dolgotrajnem zimskem spancu (do pol leta). Vhod dobro zatesnijo z zemljo in travo. Vendar ne spijo povsem trdno, ampak se med spanjem tudi zbujajo, da izločijo izločke, ki so se nabrali v telesu. V času zimskega spanja (hibernacije) se jim močno zmanjšajo življenjske funkcije: telesna temperatura se jim zniža na okoli 5 °C, srce bije le še trikrat na minuto, število vdihljajev pade na enega do štiri v minuti. Če pade temperatura pod 4 °C, se zbudijo in povečajo porabo rezervne hrane v obliki podkožne tolšče. S svojo toploto ogrejejo brlog, da ne bi zmrznili. Njihova življenjska doba je največ 20 let v idealnih pogojih.

 prijateljski objem
 
Lahko bi končala "In potem svizec zavije ..." pa ne morem, ko pa je vse res! Svizci imajo tam zgoraj v višavju čisto pravi - neverjetni svet.

Povzeto po: http://www.gore-ljudje.net/novosti/36683/