Pa je za nami. Toliko pričakovanj, priprav, kar naenkrat pa je že vse mimo. Kako smo šli, je lepo opisal že Aleš.

Koliko priprav je bilo potrebnih za tak podvig, pa je težko povedati. Po eni strani nam je hoja v hribe že precej domača, saj kar naprej nekam hribolazimo, po drugi strani pa je vsak nov pohod podvig zase.

spust po melišču iz Stola proti Zelenici

Včasih so rekli, da gora ni nora, nor je tist, ki gre gor. Hm. Torej nam tovrstne norosti ne manjka. Zadnji mesec ali dva res izkoristimo vsak prost dan, da nekam gremo. Pa vendar se srečujeva z nešteto strahovi. Če ima Aleš strah pred višino in ga odpravlja tako, da se izpostavlja in rešuje svoje strahove s soočenjem, so moji strahovi bolj megličasti.

Predvsem dan ali dva pred načrtovanim pohodom ne morem spati. Namesto krepčilnega spanca jaz premišljujem, preigravam, se spopadam s strahovi same poti. Veliko mi pomaga, da s pomočjo interneta preberem in pregledam vse, kar so napisali drugi. Za vsako pot želim biti pripravljena, vedeti kaj me čaka in kam se podajam.

Tokrat nisem mogla spati na Stolu. Dan, ki je bil pred nami in izbrana pot do Zelenice mi ni dala miru. Čeprav je označena kot lahka pot, tudi skrbnika sta mi potrdila da je pot primerna, meni ni dalo miru. Dovolj je bil že pogled na strmine in misel na prečenje doline po zgornji poti brez kompleta za samovarovanje, ki bi ga po moji oceni nujno potrebovala za varno hojo z tamaučkom, je bil dovolj, da smo se odločili za spodnjo pot do Zelenice. Pot ni tako zračna, je pa zato povsem varna. Pa še čisto pravega ruševca, petelina, smo uspeli zbuditi. Preden sem pripravila fotoaparat, se je seveda že skril, pa vendar vemo, da je bil tam.

Navsezadnje pa se je tudi naših pohodov nabralo že nekaj deset, opisi poti pa so razmetani po blogih in raznih albumih. Odločila sem se, da jih še sama zberem na enem mestu in jih dam na voljo ostalim popotnikom.

oskrba Prešernove koče na Stolu

Tokrat, ko je z nama šel še Leander, je bilo skrbi in priprav še toliko več. Kaj vse moramo vzeti, da ne bomo pretežko nosili in da nam ne zmanjka že prvi dan. Obleke, hrane in pijače za dva dni je lahko kar precej. Načrtno nisva vzela tavelikih nahrbtnikov, ampak smo raje izbrali samo nekaj kosov oblačil, za hrano in pijačo pa smo imeli kar dovolj postojank, kar pa se je izkazalo kot izredno drag način oskrbe. Glede na helikoptersko dostavo do koče, je vsa zadeva razumljiva, pa vseeno bomo drugič vzeli več hrane, predvsem pa pijače kar od doma.

brusnice rastejo celo na štoru

Neverjetno je, koliko sadežev smo lahko nabrali kar spotoma. Pravzaprav bi v sili prav lahko preživeli tudi v naravi. Le poznati je potrebno grmičevje, pa lahko najdeš take izdatne brusnice, pa ogromno je bilo borovnic, obirali smo maline, našli gobe. Med obvezno opremo sodijo tudi slamice. Velikokrat je vode na voljo samo po kapljicah. Takrat si lahko pomagaš s slamico, kaj kmalu se kapljic nabere za pogasiti prvo žejo. Vedno pa je priporočljivo, da se z vodo oskrbimo povsod, kjer je mogoče. Ni boljše pijače kot je izvirska voda.

Sanjska koča? Skoraj. Res me vleče v hribe, v samoto, v naravo. Vsako leto bolj. Pa vendar bo sedaj, ko smo videli razgled s Stola, težko najti še kaj lepšega.

Še album.