Napovedani Koroški treking se je bližal z neverjetno naglico. Ves teden nisva mogla niti migniti v smeri kakšnih posebnih priprav. Vse, kar sva se lahko dogovorila, je bilo, da nas prijavim na Pohodniško. Vse tri. Obljuba dela dolg in ker je prejšnji treking odpadel, je Leander dobil novo priložnost za udeležbo.

Vožnja do Ribnice na Pohorju je bila dolga. Kot vedno se je vleklo ob Dravi in prišli smo zadnjih pet minut, da smo še ujeli start Ultre. Pozdrav prijateljem na trasi, vsem želimo čimmanj dežja in srečo. Se vidimo popoldan!

Imeli smo še čas za zadnjo kavo, dodatno pijačo smo nabavili v trgovini in že smo bili na vrsti. Start Pohodniške kategorije je bil ob 10h. Meglice so se že nevarno zbirale in preganjale po pobočju Pohorja.

Do KT1 (Planinska koča na Pesniku) smo jo mahnili strmo navzgor in uspeli smo držat korak z ostalimi. Hribi nam res ne delajo težav.

Nato pa takoj prvi kiks na progi. Bo treba očala nosit s seboj!

Želeli smo si bližnjico in jo dobili. Le da je bila malce nerodno izpeljana.

Tule je natančno videti, da ne gre za dve vzporedni poti, ampak na terenu karte ne moreš poljubno povečati. Tako smo jo ucvrli navzdol v prvi graben, kjer smo našli le močvirni izvir potoka. 

Kmalu nam je bilo jasno, da smo zašli. Sledilo je precej glasno pregovarjanje, kam in kako naprej. 

Prvi prepir je bil potreben, da smo uglasili naš družinski tim. Naprej smo držali skupaj in z dogovarjanjem ni bilo več težav. Le z bližnjicami si nismo več upali podaljševati poti. 

Glede na vremensko napoved smo lahko pričakovali lokalne plohe in nevihte. Nikakor pa nismo vedeli, kaj nas dejansko čaka.

Mogočna Westfaltska lipa, po ljudskem izročilu zasajena ob koncu 30-letne vojne leta 1648.

Do KT2, cerkve sv. Bolfenka smo prišli čez Hudi Kot, kjer smo se z domačini pogovarjali nenavadnih pohodnikih današnjega dne. Na poti nas je dohitela prva lokalna ploha.

KT3 - je bila partizanska bolnišnica Svoboda.

Našli smo jo precej enostavno, na srečo smo izbrali spodnjo, pravo pot, kjer je za cesto znamenje, da se v gozdu skriva lesena koča, ki je včasih nudila zatočišče ranjenim vojakom. 

Do KT4 na Mali Kopi smo sopihali kar naravnost v klanec. Dosegli smo oblačno mejo in megla okoli nas se je nevarno gostila. Pa ni bila samo megla. Bili smo dobesedno v dežju. 

Hoja po pobočjih Male in Velike Kope je bila svojevrstno doživetje.

Dež je lil kot za stavo, pihalo je, mokre vetrovke so se lepile na premočene majice in mraz nam je lezel do kosti.

KT5 je bila ob kapelici ob Grmovškovem domu. Preko pašnika smo jo zagledali in ne vedoč, da je v ogradi živina, sem prijela za žico. Kolikor se spomnim električnih pastirjev, nikoli niso tresli prav močno. Tokrat, v vsej tej mokroti, pa me je pribila elektrika kot kladivo. Hej, kaj sem skočila! Prav posebne bolečine v mišicah tako v rokah kot nogah so me spremljale še ves večer.

Ura je bila nekaj čez dve popoldan, ko smo stali pred Grmovškovim domom vidnim le v soji luči, v nalivu, mokri do kože.

Smo se v koči slekli in preoblekli v druge majice, vendar v polurnem postanku za topel čaj tudi dodatno naložen kamin ni mogel posušiti naših stvari. Drugega izhoda ni bilo, kot nadaljevati mokro pot.

Dež kar ni in ni odnehal. Z neba so padale takšne količine vode, da so se vse potke spremenile v jezerca, povsod je bilo vode do gležnjev. 

Ko smo hodili po pobočju Črnega vrha, kjer smo oddelali KT6, smo se spominjali prelepih travnikov, ki smo jih doživeli z Rajkom predprejšnjo jesen na Pohorskem izzivu. Kje so sedaj vse tiste barve in razgledi? Če bi mi lahko videli iz enega na drugi hrib, ne bi hodili od markacije do markacije v bojazni, da se v megli izgubimo.

Čas pa je mineval, bili smo počasni in čedalje bolj nas je zeblo. V koči so povedali, da je temperatura padla na okoli 10 stopinj, premočeni do kože smo se nevarno bližali podhladitvi.

Meni se je po glavi vrtela ena sama misel. Vse bi zamenjala za toplo banjo ali vsaj tuš ter posteljo!

Zavili smo s poti do Ribniške koče, kjer smo soglasno sprejeli sklep, da se tukaj naša pot konča. V koči nam je bila oskrbnica takoj pripravljena dati topla oblačila, tudi topel tuš bi imeli in posteljo. Prvi načrt je bil, da gre Aleš v Ribnico po avto, midva z Leandrom pa počakava na toplem v koči. 

Tam sem telefonirala organizatorjem trekinga, da smo odstopili in da smo na varnem v Ribniški koči. Anže nas je takoj potolažil, da je v bližini živa kontrolna točka na Ribniškem sedlu in da ga bo poslal po nas, ker smo verjetno zadnji na progi. Prepeljal nas bo v dolino in naša deževna pot se lahko konča.

Vlado, sicer tudi gorski reševalec in alpinist pri Plezalnem klubu Martinček, je res kmalu zatem prišel in zahvalili smo se v koči za vso prijaznost, ter bili en, dva tri nazaj dol. Spodaj je seveda sijalo sonce! Lokalne plohe pač.

Vseeno smo prehodili 23 km in naredili 1.500 višincev, kar glede na vremenske razmere sploh ni slabo.

Pa še družbe nismo zamudili. Bili smo lahko še prisotni na podelitvi priznanj najboljšim v Extrem kategoriji, ki so se s traso spopadli že dan prej. Za njimi je namreč premagovanje 100 km poti po Pohorju v 24-ih urah. 

Vsi, ki smo bili na ta dan na Pohorju smo svojevrstni zmagovalci. Vsak zase je opravil pot po svojih zmožnostih. To, da smo mi odstopili še pravi čas, je bila povsem prava odločitev. Ne morem si zamisliti, da bi v tisti megli zgrešili pot in pristali v kakšni grapi brez prevoza, oblačil in z vso mokroto naokoli.

Tako pa smo jo odnesli srečno in pogumno. Pa še vsi trije smo se veliko naučili.