Začela sva ob 6h. Vstajanje ob zori, čaj in iskanje vse opreme. Saj nisva kaj dosti jemala s seboj. Nove dereze sva pospravila v nahrbtnik, pozdravila otroka in ob 7h odšla. Nekaj minut manj kot pol urce in že sva pri Calcitu, kjer avto pustiva kar pri Domu. Štartava natanko ob 7:30. Pot do Primoža je poznana in mine prav hitro. Počutim se izvrstno, zato veselo šibava gor. Pohodnikov ni veliko, tiste, ki se že vračajo že poznava vsaj navidez, saj so očitno vsak dan gor. Tokrat s Primožem ne zgubljava časa, preden bi se lahko ohladila, nadaljujeva pot proti Mali Planini.
Jaz grem prvič in se mi ne sanja, kaj vse me čaka. Hrib, ki je čedalje bolj strm se kar ne konča. Pot je čedalje bolj ledena in nekje na sredi si natakneva derezice. To so gumice z majhnimi čepki, ki pa neverjetno pomagajo in naredijo korak stabilnejši. Sopiham v hrib in kar naenkrat mi prične zmanjkovati energije. Nekje na sredi bi se kar ustavila. Še dobro, da sem založena z bomboni dextroze. Pri razcepu se tokrat ne odločiva za Pasje pečine, ampak se odpraviva po daljši poti prek vrha, ki se imenuje Pot modrega moža. (prav zares)
Ko stopiva iz gozda, pa razgledi na gore, Grintovec in Skuta, se zdijo na dosegu roke in v trenutku zbrišejo ves spomin na sopenje v tistem klancu. Še en manjši vzpon in sva na vrhu, kjer sneg še vedno pokriva strehe koč, vse blešče se na soncu.
Natanko ob 10h sva pri jarškem domu. Spijeva čaj z rumom, malo posediva, se fotkava in hajde greva nazaj čez Kisovec, planino, ki so jo tokrat zasedli taborniki. Lepo jih je videti, kako v snegu pripravljajo bivake. Midva pa kar čez drn in strn, po celcu do kolena po hribu navzdol. In ko se pot ustavi, ugotoviva, da so gumice le samo gumice in Aleš ostane brez novih derez. Ostale so zakopane nekje v snegu. Še dobro, da ima s sabo tudi tiste prave, kajti pot, ki naju čaka, je vse prej kot prijetna. Zmrznjena zemlja, led in listje na poti navzdol naju upočasni in strezni. Nevarno je za zdrs, kajti plazovine so pot na določenih brežinah popolnoma odnesle.
Poleg tega še plezava čez podrto drevje, ampak sva kaj kmalu nazaj pri Primožu. Ura je 12 in natanko pol ure še do avta, kjer sva ob 12:30 in ob 13h spet doma.
Tako na okroglo še nisva merila časa. Pa ni šlo za približke, samo tako se je iztekla ta prelepa pot. Šest ur zdoma, pet ur hoje, energije pa za cel teden vnaprej.