Še kar ne morem verjet, da smo v Škofji loki naredili več višincev kot ponavadi v visokogorju. Če kdo ne verjame, kakšne strme klance lahko najdeš, naj se poda po označeni poti.

Aleš je že podrobno opisal zadnje trekinško doživetje.

Meni se pa še kar smeji, ko pomislim na skrite kotičke, ki sem jih tokrat odkrila.

Zagotovo sem videla najlepši kamen doslej. 

Skorajda sem obupala nad strmim klancem, ko sem v nekem trenutku ugotovila, da še najhitreje napredujem po vseh štirih. Neverjetno, z rokami sem grabila za borovničevje in se vlekala navzgor. Res je pomagalo, šlo je mnogo hitreje, dokler nisem z glavo skorajda trčila v nekaj florescentno zelenega. Bila sem osupla. Bil je kot privid in seveda sem takoj fotkala. Je že kdo videl kaj podobnega. Nikakor ni umetno pobarvan. Sredi čiste divjine je in žari. Alge morda?

V dolini ob bistrem studenčku pa mlin čemaž! Preproge čemaža so me vabile, pa tokrat ni šlo.

Če ne najdem čemaža v bližini, sedaj dobro vem, kje raste v obilju. Sami lepi konci.

Mehke gozdne poti, ko se noga nežno pogrezne in tvoj korak zaduši plast mahu in listja pod nogami. Ko valoviš omamljen od pomladnega sonca.

Potem se pogrezneš v temo in s svetilko odkriješ pravcati kraški svet, ki je pod površjem. Tako blizu, pa tako skrit. Kevderc. Večina pohodnikov na Lubnik se ne zaveda kaj zamuja.  

Pa ni potrebno niti na hrib. Samo sprehoditi se po avtomobilom nedostopnih starih ulicah se je potrebno in že ugledaš Škofjo loko v povsem novi luči.

Jo poznam? Nikakor. Vsakič znova, tokrat tretjič na trekingu, mi odkrije le majhen delček svojih skrivnosti. Vsakič je bolj čarobno.

Alešu v odgovor na 9 in pol ur. Zato.