Potovanj se vedno veselim. Toliko bolj, če lahko letim daleč, v kraje, ki jih poznam le iz filmov. Kanado sem si zato naslikala vso v jesenskih gozdnih barvah, z gorami med bistrimi jezeri. Že vnaprej sem vedela, da mi bo strašansko všeč. Kljub temu, da je bila realnost veliko bolj vsakdanja in kljub temu, da sem za vse storitve dodatno plačevala, me začetno navdušenje ni minilo.

Največje veselje na potovanju je možnost sedenja ob oknu in spremljanja poleta v živo. Ocean, oblaki, ki me spominjajo na smetano, severno morje in končno kopno in poledenela jezera.  Ure letenja nad prostranstvi, kjer res ni nikogar. 

Tem bolj sem bila presenečena, da kljub temu neizmernemu prostoru, ljudje tudi tukaj živijo v strnjenih predmestjih. Nikjer nobenega hriba, le tisoč in več kilometrov same ravnine. Prihajamo v Ontario.

Ko sem bila še res majhna in sem peš hodila s težko torbo na ramenih domov, sem si zamišljala cesto, na katero bi le stopila in bi me cesta peljala tja, kamor bi želela. To je bilo idealno prevozno sredstvo, primerno tako za otroke, kot odrasle. Nobenih avtomobilov, le drseče cestne steze sem si zamišljala. In čez mnogo let, sem jo dobila. Ne samo tisti počasni trak, ki povezuje letališke terminale med seboj. Ne, desno je hitra cesta, za tiste malce drznejše. Vstopiš in steza švigne s hitrostjo hitrega tekača do cilja. Neverjetno dober občutek potovanja! Doživetje, ki sem ga tako dolgo iskala.

Toronto! Sama sem sredi mesta, ki se dviguje do neba. 

Ponudba sveže hrane je neverjetna! Trgovine so še najbolj podobne tržnicam, kjer ponujajo ogromno zelenjave in predvsem sveže kuhanih jedi. Vso hrano pripravijo pred kupcem, lupijo, režejo, pakirajo... Lahko vzameš domov ali poješ za mizico sredi trgovine. 

Ko sem spraševala, kako najceneje pridem do Niagarskih slapov, so me posvarili, naj ne grem z vlakom, ampak z avtobusom. Le ti so modernizirani, na busih imaš celo dostop do interneta, voznik na redni liniji pa je hkrati tudi turistični vodič. Pred vožnjo napove, kje vse se bomo vozili, sproti oznanja imena postaj in lokalne zanimivosti. Kljub temu sem pri povratku šla preverit kaj ponujajo na železniški postaji. Nekaj nesrečnih turistov je obsedelo v polni čakalnici. Vlak, ki bi po voznem redu moral priti, ga ni bilo. Vse, kar so potniki dobili, so bile vizitke uprave železnic, kamor naj se pritožijo. Cene vozovnic pa so trikrat dražje od avtobusnih! 

Ko sem že pri drugi menjalnici prebrala valute, ki jih "prodajajo", sem morala spet preveriti, če res lahko kupim nekaj nemških mark. Pa so mi prijazno razložili, da imajo tam sedaj sicer evre in da mark ne morem dobiti. Pa me je še vedno zanimalo, zakaj so potem tudi lire in franki še vedno navedeni. Odgovor je enostaven, takšne table imajo že vsa leta, kaj bi jih menjavali. Očitno se zaradi tega nihče ne vznemirja, vsaj ne tako, kot pri nas, ko smo že na novega leta dan menjavali in brisali vse po vrsti. Morda pa so le daljnovidnejši. Čez sedem let... vse prav pride.

Če je življenje v Downtownu podobno vsem prestolnicam, kakšno je potem na obrobju? Zapeljala sem se do zadnje postaje podzemne in  sprehodila do kave v lokalnem pubu. Nič posebnega, življenje kot kjerkoli v naših blokovskih naseljih. Le mnogo več azijcev je na ulici in še več najstnic, ki so si po stilu oblačenja vse podobne. Pa prav nič ogromnih ameriških avtomobilov ni bilo videti. 

Če se v Londonu prebivalcem niti ne sanja, kaj sodi v koš za ločene odpadke, si v Torontu na vsakem koraku izjemno prizadevajo za osveščanje. Koši vseh oblik in barv (tile niso ravno vzorčni primeri) prav vabijo, da ne mečeš plastike k papirju in obratno. Celo pri ponudbi kave imajo posebej označene kozarčke in palčke, ki so iz recikliranih materialov. 

"Domača" ponudba na tržnici je pestra, da res ne veš, kaj bi izbral. Le pri cenah sem se vedno uštela. Nikoli namreč ne veš, ali je v ceni že vračunan davek ali ne. Večinoma so vse cene brez davka in na koncu, ko se že odločiš za (pre)drag nakup, ti povedo, da je napisana cena treh dolarjev veljavna samo za zajtrk, drugače je enkrat dražje, posebej pa na koncu pribijejo še taxo. Po vrnitvi sem v Ljubljani neznansko uživala v naših cenah. Samo dva evra trideset za toast? Končna cena?! 

Vedno se srečujem z istim problemom. Kaj naj pijem? Moj, ne najbolj posrečen izbor pijače v dneh bivanja v hotelu je vključeval tudi vodo iz pipe, čeprav je imela rahel priokus čistila. Zato sem raje kupovala vodo v trgovini. Le da sem v deželi vodnih prostranstev izbrala ravno vodo iz Italije? Imela sem na voljo kavomat, le da imam rada kavo z mlekom. Pri vsej ponudbi organske hrane nisem našla niti enega pasteriziranega mleka. Seveda se mi je le homogezirano mleko redno pokvarilo že naslednji dan. Sokovi so bili vsi po vrsti presladki. Kozarec vina morda? Izbira bi bila že prava, le da vina, piva in vseh alkoholnih pijač ter tobaka ne moreš kupiti skorajda nikjer.

Vino prodajajo samo v specializiranih trgovinah. Eno sem našla šele zadnji dan bivanja v mestu. Lahko pa kupiš de-alkoholizirano vino. Meni se je zdela ideja kar sprejemljiva, dokler nisem poskusila. Ne priporočam, razen če imate radi postani malinovec.

Kajenje pa itak ni dovoljeno prav nikjer. Ob prihodu sem morala najprej podpisati, da mi bodo zaračunali ekstra 270 dolarjev, če bi kadila v hotelu. Potem so mi vseeno ekstra zaračunali dostop do neta, čeprav ga ponujajo v opisu. Ker ponujajo možnost, ne pa dejansko uporabo. 

Mesto pod mestom. Tri dni je trajalo, da sem odkrila, da je spodaj pod visokimi stolpnicami nekaj kilometrski labirint trgovin. Ure in ure lahko hodiš naokoli, nešteto je trgovin z vso ponudbo, le vrnitev na izhodišče zahteva dober občutek za orientacijo. 

CN Tower je ikona Toronta in je s svojo višino 553 metrov še vedno najvišja samostoječa zgradba na svetu. Nanj vozi hitro dvigalo, ki te popelje na glavno ploščad. Od tam do vrha pa je še 33 nadstropij. Ko sem prvič ugledala ljudi na zunanji strani ploščadi, sem pomislila na vzdrževalce v ekstremnih delovnih pogojih. Ker se je prizor pojavljal kar vsak dan, sem le ugotovila, da gre za izjemno donosen adrenalinski show, ki ga ponujajo po imenom EdgeWalk.

Spodaj pod stolpom je stadion s pomično streho. Takšen je pogled na baseball igro in navijače z vrha - slikano čez stekleni pod.

Pav blizu mesta je otok, zelena oaza, ki jo mestne oblasti malce na silo želijo spremeniti v velik zelen zgodovinski park. Kljub temu nekaj staroselcev vztraja in živi še naprej svoje življenje v lesenih hišah brez cestne infrastrukture in drugih ugodnosti. Ladijca vozi na otok vsake pol ure in je vedno polna. 

Znamenite divje kanadske gosi se v veliki jati sprehajajo v parku. Še malo in odletele bodo proti topli Kaliforniji.

Toronto ob jezeru Ontario. Pogled z otoka pred mestom.

Po nekaj dneh, ko se utrujena in polna vtisov spet vrnem domov, me od cele poti najbolj razveseli pozornost mojih ljubljenih. Še vedno je najlepše doma.