Sobota zgodaj zjutraj in midva na poti proti Kamniški Bistrici. Vremenska napoved je bila za dopoldan dokaj ugodna, otroci še spijo, dan se prebuja, ko zapustiva parkirišče pri Domu. Mimo naju pelje še nekaj avtomobilov, ki so namenjeni proti Jermanci.
Zagrizeva v hrib po označeni poti na Kamniško sedlo. Mene danes noge kar neso, jutro mi daje zagon. Mimo postaje žičnice, še malo strmo navzor, čez cesto in še malo v hrib, ko že dohitiva pohodnice, ki so pričela na Jermanci. Hitra sva, kot še nikoli.
Prvič zavestno ne upoštevava napisa na deblu in se podava v "napačno" smer.
Malo po uhojeni potki, čez suho strugo hudournika in že je pred nama lepa, neoznačena, vendar dokaj uhojena steza.
V lepih okljukih se dviguje vse do malce zapuščene lovske koče. Ena ura hoda je za nama.
Vendar je najin cilj višji. Za kočo se prične še bolj strma in ozka potka, ki naju pelje najprej na greben Črnega vrha. Tišina v gozdu in samotne poti obljubljajo, da bova sama na vrhu. Malo kasneje pa ga že gledava čisto od blizu:
Kamniški dedec, v ozadju pogled na Kamniško sedlo.
Čisto pred vrhom dohitiva še en par, ki tukaj ni prvič. Skriti biser imenujeta tale vrh in ne zaman,
razgledi, ki nam jih ponuja so več kot fantastični.
Kokrško sedlo in Grintavec
Planjava in Lučki dedec nad Korošico,
v dolini pa v meglice zavita Ljubljana.
Malo čez deseto sva že nazaj pri Domu. Prehitro za tak jasen dan brez oblačka.
Še osvežitev v ledeno mrzli vodi Kamniške Bistrice,
in pa kavica na ranč prostoru z dnevno sobo pod Štruco in Skuto.
Bil je to dan za nekaj svežega, novega, dostopnega in predvsem dan za razglede in vzdihovanja.
Kljub čudovitemu pohodu se nama toži po vrhovih.
