Ko mi zjutraj po radiju sporočijo, da so na cestah običajni jutranji prometni zastoji, se vedno vprašam, kaj nam je tega treba bilo?
Že to, da so običajni, pomeni, da smo se vsi vdali v usodo in da stoično prenašamo kolone, v kateri izgubljamo delčke našega življenja. Ne verjamem, da se da ta čas porabiti aktivno ali kakovostno. Res je, da lahko v miru razmišljaš ali pa ob poslušanju kakšnega CD za samopomoč širiš svoja obzorja. Pa vendar, ob tem moraš biti vseeno tudi pozoren udeleženec v prometu, tako, da se mi jutranja sanjarjenja ne zdijo najbolj na mestu. Kaj pa, če zraven prevažaš še otroka ali dva? Kako preživeti podarjeni čas na cestah?
Danes sem porabila za vožnjo v službo natanko eno uro in deset minut in to za razdaljo, ki jo ob prazni cesti prevozim v dvajsetih minutah. V kolonah torej porabim 50 minut na dan ali 150 ur na leto! (če odštejem tri poletne mesece, ko ni tako izraženih jutranjih prometnih konic) To je skoraj cel delovni mesec, ki ga podarim cestam. In če ta mesec pomnožimo s številom avtomobilov na celotni avtocesti? Pa saj smo popolnoma nori. In to samo zato, da se lahko pripeljem do delovnega mesta, kjer moram obvezno registrirati svoj prihod. In nadaljujem z delom, ki bi ga prav enako lahko opravljala tudi od doma.
Kdaj bo naša družba zrela tudi za kaj drugega? Zakaj je tako težko zaupati ljudem in vpeljati nekaj sprememb. Možnost dela od doma bi nam vsem prihranila ogromno na času in denarju. Se res moramo okostenelo držati vsega samo zato, ker se tako pač dela?!