Sinoči sem pustila zapis na blogu o tem, kako zadnje dni samo pečem potice za srečanja, ki sem mi vrstijo, ker se drugega enostavno ne spomnim, ali pa sem rahlo že obsedena s kokosovo potico.

In zjutraj je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ta, da sem sinočnji post zbrisala. In potem sem bila jezna nase še cel dopoldan.

Zakaj se mi zvečer nekaj zdi tako kul, da to celo zapišem,  po napol prespani noči se pa se zjutraj zbudim s povsem drugačnimi občutki in začnem analizirati in secirati in se sekirati za zadeve, ki so že zdavnaj mimo. Ta moja jutranja hiperaktivnost gre še najbolj na živce Alešu, saj jaz takoj ko odprem oči, začnem z najbolj nemogočimi temami, načrti, lahko za leta vnaprej in podobno navlako. Medtem sem se že naučila, da o tem vsaj molčim, vsaj dokler ni prva kava za nama.

Današnji primer, ko se mi je zdelo, da se v vsesplošni draginji ne gre ravno hvaliti s poticami (saj če za kruh nimajo, pa naj jedo potico) lepo karikira mojo negotovost glede objavljanja določenih tem. Nikoli se tudi nisem imela za gospodinjski tip, pa vseeno pišem o kuhariji,  namesto o vsem, kar se mi medtem podi po glavi.

Koliko dejansko odkrivam o sebi? Selektivno izbiram teme in ustvarjam virtualno podobo. Koliko sem iskrena? Priznam, da ne napišem vsega in čeprav sem tudi sitna in  slabe volje, pa jezna in vzkipljiva, tega ni na blogu.

Morda bi morala spremeniti svoj slog? To bi bila že nevarno novoletna obljuba, zatorej raje ne obljubljam,da bom pisala tudi o tistem jutranjem, ki me razburja. Danes so na primer po radiu ponujali kilogram, postrežno za x €? Kdo sploh pride v trgovino in zahteva kilogram, postrežno?  Ali pa najavili senzacionalno novico, da se bo predsednik moral seliti. Zakaj že? Kolikor vem, gre le za predlog vlade, ne njega osebno. Vseeno se mi zdi, da novinarji poberejo malo tu, malo tam, nekaj novic dodajo prejšnjim in zmečejo vse v en koš.  

Ma,  obrača se mi ob branju ali poslušanju vsega, kar nam ponujajo (postrežno). Sploh pa na taka jutra, kot je bilo današnje, pa potice gor ali dol.