Sedaj je že znano. Ob zadnji napovedi vremena za ta vikend, mrzlo bo in deževno, vem, da so mi bili dani zadnji dnevi pravega poletja, da sva jih (s tamaučkom) lahko preživela na morju. Mali je potreboval čas za okrevanje in vabilo none je prišlo ravno v pravem času. Pa sva se, takorekoč čez noč spakirala in odpeljala, soncu naproti.

 **** kamp Kanegra

September, če je sončen seveda, je čudovit. Sonce ne pripeka ampak boža, voda ni ledena, ampak se z vanjo zliješ z vsemi čuti, ki jih premoreš. Edino dnevi so pa tako kratki. Ob osmih je že noč in smo hodili spat s kurami in vstajali zgodaj, zgodaj. Vsaj meni se je ponudila možnost, da jutranje urice do pravega dne izkoristim zase.

 soline v ranem jutru

Tako sem dodobra raziskala vse poti v okolici kampa. Ob požaru dve leti nazaj, je bil kamp takorekoč odrezan od sveta, saj je bila edina pot zajeta v plamenih. Po tem dogodku se je marsikaj spremenilo. V dobro seveda. Nad kampom so naredili oziroma razširili novo pot, ki je sedaj prvenstveno namenjena rekreativcem, v primeru požara pa lahko služi tudi kot naravna pregrada (pot je zelo široka), omogoča pa tudi dostop do kampa iz večih smeri. Gre tudi za del Parenzane - poti prijateljstava in zdravja, poti ki je speljana po nekdanji trasi ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, imenovanim Porečanka ali Parenzana. Pot se vije nad Piranskim zalivom, kjer je čudovit razgled na slovensko obalo in Alpe v notranjosti.

Žalosten pa je pogled na opustel zaselek, ki ga narava jemlje nazaj, nekoč pa je bilo tole prekrasno bivališče.

Tako blizu, tako enostavno je lahko. Toliko lepote, toliko sonca je najti tu. Pa se tako težko sami odločimo in gremo iz te naše kotline.

Vsaj podaljšan vikend sem in tja. 

Kaj prehitro bomo spet nazaj, ...