Pri nas je deseti dan in se iz Puhike hitro spreminja v Loretto. Sedaj je že skoraj enkrat večja od kepice, ki je boječe stopala po kuhinji in ni upala niti po stopnicah navzgor.
Medtem nam je že povsem spremenila življenje doma. Sploh sedaj, ko so taveliki otroci po svetu, se vse vrti samo okoli nje. Najprej je bilo potrebno reševati zavese, ki sedaj nemočno bingljajo pod stropom, rešene pred gugalnimi poskusi. Rože morajo biti redno in obilno zalite, saj samo tako preživijo plezalne podvige. Kupljeno plezalo jo prav nič ne zanima, krempeljčke si raje brusi na novih kuhinjskih stolih, za katere se mi še sanja ne, kako naj jih zaščitim. Hrane nima nikoli dovolj, vedno ko jemo, je neutolažljivo lačna tudi sama, čeprav jo hranimo redno in obilno. Budilke ne potrebujemo več, saj se ob prvem svitu ne more upreti skoku na gole prste, ki molijo izpod odeje.
Pa jo kljub vsemu vsi obožujemo. Kdo pa bi se uprl tem velikim lumpastim okroglim očkam?